Handel: Messiah

... zadnja leta so bila priča poskusom pobega pred viktorijanskim pristopom množičnega zbora: da bi znova ujeli njegove dramatične, briljantne in občasno živahne lastnosti, ki so morale Händlovo občinstvo zadeti med oči. In prav to smo dobili v Smith Squareu od orkestra Orchestra Of The Age Of Enlightenment, enega najboljših evropskih ansamblov za zgodovinsko poučeno izvajanje, in majhnega poklicnega zbora Polyphony, katerega dirigent Stephen Layton je v zborovskih krogih danes ime, ki si ga je treba zapomniti.

Pod njegovim hitrim, gladkim udarcem, enim na takt, so se narodi razburjali, ovce zablodile in ljudje v temi hodili v šprintu – a lahkotno, radostno, brez občutka, da jih požene počen bič. In čeprav solisti niso bili povsem prvoligaši, sta bila med njimi zgovorni tenorist Mark Padmore in zvezdniška sopranistka Emma Kirkby, ki je svoj tanki sopran raztegnila v svetlejšo in polnejšo substanco, kot sem jo slišal že dolgo ne.

Nenavadno je bilo, da se je zdelo, da Layton spodbuja svoje pevce, naj svojim angleškim besedam dajo nemško zveneč pridih, edini razlog za to, ki si ga lahko zamislim, pa je, da je hotel, da besedilo slišimo tako, kot ga je slišal Händel. Händel je bil seveda Nemec in angleščine nikoli ni zares obvladal, zato je uglasbitev besedila v Mesiji precej slaba, z mnogimi poudarki na napačnem mestu. Ker jo tako dobro poznamo, tega ponavadi ne opazimo. Toda ta izvedba, ki je naravnost uživala v čudnem Händlovem načinu uglasbitve besed, kot je „incorruptible“ (postane „incor-rupti-ble“), se je zdela odločena iz skladbe iztresti znanost in jo ponuditi kot nekaj, kar slišite prvič. To je vznemirljivo. In to dobi moj glas.

Michael White