Handel: Messiah

Prva dva januarska dneva sta na Škotskem klavrno obdobje po slavju hogmanaya. Zato obstaja tradicija, da stvari popestrijo z izvedbami Mesije. Iz nekega razloga se je ta oratorij prilepil na to obdobje in privablja številne obiskovalce, ki, se zdi, sicer nikoli ne vidijo notranjosti koncertne dvorane. Vsaj oseba poleg mene, ki je ves večer udarjala takt, topotala z nogami in pela zraven, očitno ni vedela, kako se obnašati.

Zdaj smo trdno v tem, čemur je nekdo rekel »doba Watkinsa Shawa«. Shaw je bil muzikolog, ki je pripravil izdajo te dobro znane skladbe, v kateri so bili odstranjeni vsi dodatni instrumenti, romantični dodatki in drugi nepristni elementi, s čimer je napovedal dobo svežih tempov, bistrih tekstur in spretnih vokalnih okraskov. Izvedba Stephena Laytona z Royal Scottish National Orchestra and Chorus je bila zmaga shawovstva: živahna, lahkotna, pastoralna.

Glavna priznanja morda gredo Timothyju Deanu, novemu zborovodji. Očitno je človek, ki ve, kaj hoče, in to tudi dobi. Pevci so uvodne soglasnike izgovarjali tik pred dobo in dopuščali, da ton eksplodira v odločilnem trenutku. To je ritmu dalo zadihan, spolzek značaj, kot jadralec na deski, ki drsi po valovih.

Sprva je bilo težko verjeti, da bodo dohajali Laytonove živosrebrne tempe, a so bliskali in iskrili vse do konca. »For unto us a child is born« je bil plesni scherzo, povsem vreden italijanske kantate, iz katere ta glasba izvira.

Kljub temu je bilo v zborovskem petju tudi drugih razpoloženj. V resni, formalni fugi »And with his stripes« je človeka spomnilo na Händlov nemški izvor, nespremljani »Since by man came death« pa je bil skrivnostna meglica barv.

Solisti, gibki in prosojni, so bili izbrani prav z mislijo na takšno izvedbo. Tenorist James Gilchrist, ki se je v »Comfort ye« nekoliko trudil, je kmalu privzel razburljivo, nervozno podajanje, ki je v »Thou shalt break them with a rod« zaplamtelo v kljubovalnost. Altovski part je pel kontratenorist Iestyn Davies. To je glas, ki le redko deluje v operi, a tu je bil prav pravšnji, saj je pevec imel nekakšno romantično strahotnost tona. Znal je tudi tragiko: neznansko počasni »He was despised« je bil zapuščen, skop, pretresljiva podoba osamljenosti.

Očarljiva sopranistka Gillian Keith je na Škotskem dobro znana. Njen zven je bil čist in kremast, bila je gibka kot ptica, a znala je biti tudi zapeljiva, zlasti z violinskim obligatom Edwina Palinga v »How beautiful are the feet«. Basist James Rutherford je imel dostojanstvo, a je bil edini, ki se ni povsem znašel v Laytonovem hitrem slogu. Občinstvo pa je zdi se popolnoma zgrešilo bistvo. Po tako poživljajoči predstavi je ploskalo mrko. Moj hrupni sosed ni ploskal sploh. Nekaterim ljudem pač ni mogoče ustreči.

Raymone Monelle