Handel: Messiah

Kisika je bilo na mokrem, za čas neobičajno toplem decembrskem večeru malo, a sta Polyphony in Academy of Ancient Music z lahkostjo in zračnostjo svoje muzikalnosti pregnala vsako sled zatohlosti iz ozračja. Občinstvo je dvakrat skupaj vstalo: enkrat zaradi dvomljive tradicije vstajanja ob zboru „Hallelujah!“ in še enkrat ob koncu, da bi počastilo Mesijo izjemne srečnosti, jasnosti in podrobnosti. Nekaj, kar je Stephen Layton uporabljal kot dirigentsko palico za to izvedbo, ni bil svinec v svinčniku, temveč dlaka iz enorogovega repa; kajti le zborovski čarovnik bi lahko iz strani Händlove partiture priklical tako mavrične luči in zanimive odtenke, veličastne višine in globine obupa.

James Gilchrist je ton postavil z izvedbo „Comfort ye“, ki jo je zaznamovala najprej lahkotna artikulacija, nato dramatična nujnost. Gilchrist je pel z impresivno umetnostjo in krotil nazobčani rob svojega vibrata skoraj do konca svojega zadnjega „Thou shalt break them with a rod of iron“. Njegovi solistični kolegi so bili enako zavzeti: Iestyn Davies je v altovskih ariah našel vsako nianso, tudi ko so nekateri člani občinstva k „He was despised“ dodali obligatno izkašljevanje („He hid not his face from shame and spitting“ … in tudi ne pred kašljanjem, če smo že pri tem).

Neal Davies je basovske arije podal opazno temno – skoraj godrnjaje je prešel „The people that walked in darkness“ – medtem ko se je na nasprotnem koncu lestvice Katherine Watson (nekdanja študentka Trinity College v Cambridgeu in varovanka Stephena Laytona) predstavila kot sopranistka velikega talenta in obetov. Watson je na svoje solistične točke vrgla svetlo svetlobo: „Rejoice greatly“ je napolnila z vzgonom in optimizmom, „How beautiful are the feet“ prežela z očarljivo lirično kakovostjo ter brez truda obvladala dolge linije „If God be for us“ (v katerem jo je sijajno spremljala solo violina Rodolfa Richterja, neizčrpna in še vedno sladkega tona dve uri in pol po začetku izvedbe).

Academy of Ancient Music je okoli božiča vedno zaposlena z Mesijo, a nič rutinskega ni bilo v tej izvedbi. Laytonova neortodoksna palica (ali čarovniška paličica) je igralce črpala, raztezala in prepričevala v izvedbo, ki ni zvenela le sveže, temveč novo skovano. Cembalo continuo Alastaira Rossa je bil diskreten in podporen; trobentni solo Roberta Vanrynea prodoren in nujen – pravi trobentni klic mrtvim. Kar zadeva zbor, Polyphony morda šteje le osemindvajset pevcev, a njegovo skrivno orožje je moška zasedba. Tenorji in basi imajo dovolj moči za bataljon, njihov prispevek h kontrastnim odsekom „Since by man came death“ pa je poslal električni tok skozi St John’s. Sile so bile morda skromne, a po učinku je bila ta izvedba Mesije, ki so jo neposredno predvajali na BBC Radio 3, „simfonija tisočih“.

Recenzija: Mark Valencia
ClassicalSource.com

Poglej podrobnosti koncerta