Handel: Messiah

Ta izvedba Messiaha, zaključnega koncerta letošnjega „Christmas Festivala“ v St John's, je bila presenetljiva kombinacija natančnega zborovskega petja Polyphonyja, krepkega, sočutnega, jasnega in izraznega igranja Orchestra of Polyphony, solističnega petja odličnega kvarteta in skoraj simfonične zasnove celote, ki jo je podal Stephen Layton (ob precejšnji pomoči vsestranske koncertne mojstrice orkestra Simona Standagea).

Najprej o Polyphonyju: boljšega zborovskega petja še nisem slišal. Glasovi so bili namerno razlikovani (celo znotraj skupin), a popolnoma uravnoteženi in zlita; intonacija in dinamične nianse so bile ostre kot britev, a tekoče in odzivne; dikcija in artikulacija sta bili kot izklesani iz marmorja, a obdarjeni z rožnato toplino. Od plesne ljubkosti zbora „And the Glory of the Lord“ do sijoče veličine sklepnega „Amen“ je bil Polyphony, ki ga je Layton vodil z jasnim čutom za ravnovesje in gibalni zagon, skala in zvočna arhitektura, na kateri je viselo vse in vsi.

Orkester se je s svoje strani zdel, kot da skoraj organsko raste iz zbora, čeprav je prvi zvok podal s dostojanstveno „Overture“, polno prekomernih pikiranj in prosojnega obvladovanja fugiranega odseka. In ko so godala odmevala delo vokalnih solistov, so artikulacijo in fraziranje prevzela, objektivizirala in vrnila v igri vzajemnega dajanja in jemanja. Bilo je tudi nekaj lepega solističnega dela Standagea in trobentarja Davida Blackadderja („The trumpet shall sound“), pa tudi zanesljivo, domiselno igranje continua Silasa Standagea (odrske orgle) in Alistairja Rossa (čembalo in „in situ“ orgle).

Solisti so bili na splošno odlični, glas večera pa je bil nedvomno James Gilchrist. Njegov tenor ima zveneč, srebrn značaj, ki se zlahka prenaša in podpira kristalno jasno izgovorjavo besedila: kot nalašč za prostor, kot je St John's. Posebej vtisljiva sta bili njegova gibka „Every Valley“ in goreča „Though shalt break them“. [...] To je bil res zelo lep Messiah, ki je pri polni dvorani izzval zasluženo stoječe ovacije.