Prvi Messiah

Polyphony in Orchestra of the Age of the Enlightenment sta novim poslušalcem ponudila povsem sodobnega Messiaha

Zadolžen, da letos v prazničnem času popeljem najstnika na njegovega prvega Händlovega Messiaha, sem imel zmedeno izbiro: ali naj izberemo obseg in sijaj, avtentično strogost, vzvišeno vzdušje, zvezdniški solisti ali poglobljeno sopetje?

Odločil sem se za Polyphony – sijoče mlade glasove pod energičnim vodstvom Stephena Laytona – z nekaj mamljivimi solisti in Orchestra of the Age of the Enlightenment v St John’s Smith Square.

To je cerkev, ki bi jo Händel poznal, in je, tako kot njegov lastni Messiah, svojevrsten anglikanski kompromis: kako v treznem, razumskem protestantskem Angliji pretihotapiti gledališko magijo katoliške Italije? Čeprav notranjščina Sira Thomasa Archerja iz leta 1728, četudi sezonsko okrašena, ne more odvreči svoje proznične preprostosti, Händlova nebeška cerkvena zmešnjava – deloma angleška himna, deloma nemški pasijon, deloma predelana italijanska opera – dosega čisto poezijo.

V tenoristu Gwilymu Bowenu smo imeli serafskega glasnika dobrih novic: z zlatimi kodri je izgledal kot Botticellijev angel, njegov izredno nežen „Comfort ye“ pa je visel v zraku kot žarek svetlobe. Če je „Every valley“ manjkalo komunikativne nujnosti, je njegov topeči se ton nudil lep kontrast krepkim prispevkom izkušenega basista Neala Daviesa. Iestyn Davies je združil lepoto tona in izrazno mojstrstvo v „But who may abide“, orkester pa je ob njegovem „refiner’s fire“ zagorel.

Layton je ton svoje interpretacije podal v Overturi vrele živosti, pri čemer je pikantna disonanca med uglasitvijo orgel in čembala vnesla vznemirljivo napetost. Slišali smo vsako vokalno linijo, čisto in gibko, v „He shall purify“, medtem ko so „tidings of Zion“ švigali naprej. Narediti, da „For unto us a child is born“ zveni sveže, ni majhen podvig, a jim je uspelo, medtem ko je „Rejoice greatly“ Katherine Watson ponovno izžarevalo navdušeno nedolžnost, ki so jo dvigale živahne godale OAE. Ko se je zbor spustil v „His yoke is easy and His burthen is light“, je bil že čas za odmor, brez brskanja po telefonih ali obračanja z očmi mladih poslušalcev v polni cerkvi.

Izziv osrednjega dela Messiaha je ustvariti občutek krize in puščobe ter opustiti vseprežemajoče pastoralno vzdušje prvega dela. V primerjavi s krvavimi besedili in kotno kromatiko Bachovih pasijonov lahko Jennensova aluzivna podoba, uglasbena v toplo sočutni glasbi, deluje skoraj preveč pomirjajoče. Morda je Händel spoznal, da Britanci ne prenesejo preveč resničnosti? Iestyn Davies, veliki händlovec, kakršen je, je v „He was despised“ našel prodorno žalost, besedo „shame“ je izklesal z ledenim učinkom in ustvaril sapo jemajoč pianissimo konec. A morda smo potrebovali več ostrine in jeze v Bowenovem „laugh him to scorn“?

Dobro osredotočen zbor „Hallelujah“ je presegal svojo težo, to, kar je sledilo, pa je ohranjalo pozornost z briljantnimi podrobnostmi: zamaknjeni tihi zaključek „I know that my Redeemer liveth“ je prekinil svetel oblak zborovske barve, medtem ko so živahne trobente Davida Blackadderja in Philipa Bainbridgea z okusom pozlatile znamenito basovsko ario: to ni ravno Apocalypse Now, toda Händel ni hotel strašiti konj. Koncertni mojster Matthew Truscott je bil vnet in izrazit partner Watsonovi v pretresljivi „If God be for us“. Morda je bilo ustrezno v tej majhni, a živi izvedbi, da je najbolj izstopajoč učinek imel ključni premor pred zadnjimi Amen. Ta vdih naredi, kar sledi, še bolj preplavljajoče in je pustil enega novega poslušalca s sijočimi očmi.

Presoja? „bare good“. En novi spreobrnjenec.

Reviewed by Helen Wallace