Handel: Messiah

Kar zadeva skladatelje, je Händel nekoliko podoben Bachu v tem, da je za vsakega resnega izvajalca njegove glasbe nujno, da ima o izvedbi svoje poglede.

Gostujoči dirigent Stephen Layton, znan po City of London Sinfonia, da ne omenjamo Zbora Trinity College v Cambridgeu, vsekakor ustreza temu opisu.

Laytonov pristop k Händlovi priljubljeni mojstrovini je poln uvida, rezultat pa izvedba, ki si jo je vredno zapomniti – in pri Mesiji to nekaj pomeni.

Adelaide Symphony Orchestra, zmanjšan na zgolj dva ducata članov, igra, kot da bi bil rojen za baročni način, s skopo in premišljeno rabo vibrata in čudovitim deklamatornim slogom v večjih točkah. S čembalom (Glenys March) in komorno orglo (Peter Kelsall) v zasedbi je ravnovesje ključnega pomena, zlasti v nežnejših skladbah, in rezultat je bil v celoti zelo zadovoljiv.

Kvartet uvoženih solistov, vsi z veliko izkušnjami na „avtentičnem“ področju, je bil občudovanja vredno primeren za nalogo, zlasti sopranistka Eleanor Dennis, prava Händlova specialistka, ki ima v repertoarju številne njegove opere in oratorije.

Nekoliko povečan Adelaide Chamber Singers je bil predvidljivo dobro izurjen, čeprav v nekaj hitrejših zborih ne povsem britko natančen.

Laytonov pristop je gotovo svojevrsten – naj omenim presenetljivo rabo ogromnih Walkerjevih piščalnih orgel mestne hiše v polnem rjovenju v sklepnih taktih „Amen chorusa“. Ne bi smelo delovati, pa je. In bilo je popolnoma vznemirljivo.

Review by Peter Burdon