Handel: Messiah

Vsakoletni prihod adventa za mnoge glasbenike in ljubitelje glasbe prinaša določen strah, saj je znano, da se v teh dneh med ameriškim zahvalnim dnevom in božičem skoraj vsak pevec zborov, ljubiteljski ali poklicni, od Sydneyja do Seattla posveti Mesiji. Čeprav je nedvomno prepoznal kakovost partiture, ki jo je ustvaril, je dvomljivo, da bi si celo Händel v svojih najbolj ambicioznih trenutkih lahko predstavljal tako široko izpostavljenost, ki jo bo njegov oratorij užival v stoletjih po premieri leta 1742 v Dublinu. Povsod, kjer se govori angleško, je Mesija del kolektivne glasbene zavesti, sestavni del vseprisotne kulturne dediščine, ki oblikuje umetniška dojemanja, bodisi domača bodisi sprejeta. Ločen od svojega edinstvenega pomena za angleško govoreče občinstvo in od krščanskega poučevanja ostaja Mesija mejnik zahodne glasbe. Ne glede na to, koliko Mesij je kdo slišal, resnično odlična izvedba znova razkrije moč Mesije, da navduši in gane.

Kljub temu se je težko izogniti občutku utrujenosti od Mesije, še zlasti ob preobilju posnetkov na trgu. Zlasti z nastopom händlovske renesanse v zadnjih treh desetletjih so mnogi dirigenti, dejavni na področju zgodovinsko poučene izvajalske prakse, svoje individualne interpretacije Mesije zapisali na plošče. Izid posnetka Christopherja Hogwooda pri založbi L’Oiseau Lyre (z uporabo različice partiture iz leta 1754 za Foundling Hospital) je predstavljal prelomnico v diskografiji Mesije: z izjemo posnetka Sira Andrewa Davisa iz Toronta za EMI je bilo obdobje posnetkov Mesije z močnimi, masovnimi zasedbami končano. Mesija je problematičen celo za specialiste stare izvajalske prakse, ker obstaja v več različicah, ki na različne načine vključujejo in zavračajo spremembe, ki jih je Händel naredil za različne izvajalce in prizorišča. Ni ene same dokončne različice (ali izdaje), kar zagotavlja raznolikost pristopov in vsebine med številnimi posnetki Mesije, a to ne more povsem odpraviti utrujenosti zaradi nasičenega trga. Zato je navdušenje ob izidu novega posnetka Mesije izjemno redko blago.

Ob poslušanju Hyperionovega novega posnetka, spomina na izvedbo leta 2008 v okviru petnajstletne tradicije zbora Polyphony, da Mesijo izvaja v St John’s, Smith Square v božičnem času, so utripi navdušenja neizpodbitni. Dirigent Stephen Layton očitno čuti do Händlove partiture tako naklonjenost kot spoštovanje, lastnosti, ki so očitne skozi vso izvedbo. Ob vodenju zasedbe takšnih razsežnosti (štiriindvajset glasbenikov, vključno s čembalistom in orglavcem, ter enaintrideset zborovskih pevcev), ki so verjetno podobne tistim, ki jih je uporabljal Händel, maestro Layton ponuja pristop k Mesiji, ki časti znanstveno delo zadnjih tridesetih let, ne da bi odrezal vso maščobo in poslušalcem na silo vsilil izsušeno, prašno akademsko Mesijo. Tudi z razmeroma majhnima zasedbama glasbenikov in pevcev maestro Layton prikliče primerne zvočne valove za velike zbore; ne seveda tistih vznemirljivih kakofonij, znanih iz legendarnih izvedb pod vodstvom Sira Thomasa Beechama in Sira Malcolma Sargenta, temveč veličastnost v merilu, ki je primerno glasbi v obliki, ki bi jo lahko imeli za bolj ali manj izvirno. Maestro Layton se Veliki tradiciji Beechama in Sargenta najbolj zaznavno prikloni pri izbiri tempov. Namesto da bi vse postavil v hiter tempo po zgledu mnogih specialistov stare izvajalske prakse, se maestro Layton ne boji svojim pevcem, solistom in zboru, dati časa, da svoje diminucije izvedejo čisto in ostro. Prav tako je v Laytonovem delu opaziti skrb za ohranjanje zagona v točkah s počasnejšimi tempi: ‘He was despised’ je na primer podan z pobožno razprostrto izvedbo, ki nikoli ne grozi, da bi zastala. Maestro Layton je morda najuspešnejši, ker k obsežni diskografiji Mesije prispeva ubrano, prepričljivo izvedbo, ki je ne obremenjuje nobeno prizadevanje za razkazovanje »osebnega pečata« na partituri.

V kontekstu tega posnetka se zdi Polyphony idealen ansambel za Mesijo. Z uporabo ženskih in moških altov ter skrbne porazdelitve med pevce, ki preprečuje čezmerno izpostavljenost katerega koli glasu, Polyphony pojejo z gotovim, poudarjenim tonom in kompleksne fugirane odlomke izvajajo s popolnim mojstrstvom. Tiho petje ansambla v točki, kot je ‘Since by man came death’, je očarljivo lepo, a uspešno prikličejo tudi zvočne vire, potrebne za navdušujočo živahnost slovito ekstrovertiranih zborov. Šolanje in predanost zbora Polyphony pričata dejstvu, da med nobenimi glasovi, ko izvedba napreduje, ne zaznamo šibkih členov. Pri tem jih odlično podpira Britten Sinfonia, eden najbolj zaposlenih in najbolj hvaljenih komornih orkestrov v Britaniji. Sinfonia dopolnjuje zbor Polyphony z enako virtuoznostjo in ritmično natančnostjo ter v fugah z dovršeno natančnostjo podvaja glasove. Solistični odlomki med instrumenti so elegantno izpeljani, ne da bi to ogrozilo celovitost ansambelske igre. Sinfonia svojo igro prilagaja slogu vsake točke in Arkadijski Pifi prinaša posebej prijetno lahkotnost. Pod vodstvom maestra Laytona tako Polyphony kot Britten Sinfonia prispevata glasbeno ustvarjanje, ki časti tako tradicijo kot znanstveno delo, ne da bi iz Mesije naredila muzejski kos.

Prvi med kvartetom britanskih solistov je tenorist Allan Clayton, ki svoj uvodni recitativ in arijo poje s tehnično samozavestjo, diminucije pa so odpete na videz brez truda. V svojih poznejših, bolj kontemplativnih arijah ostaja gospod Clayton zelo prepričljiv: mučni ‘Behold and see’ iz njega izvabi zelo izrazno petje, ki živo posreduje pomen besedila, ne da bi ogrozilo lepoto glasu. Nastop gospoda Claytona razkriva vznemirljiv mlad glas s prvovrstnim potencialom.

Basbaritonist Andrew Foster-Williams vzbuja pozornost in občudovanje v vsakem svojem prispevku k izvedbi. Njegov uvodni recitativ, ‘Thus saith the Lord of Hosts’, je podan z mogočnim tonom in osupljivo tehniko. Za pevca, ki izkazuje takšno avtoriteto v vokalnih zapletenostih baročne glasbe, ima gospod Foster-Williams bogat in valujoč glas, ki spominja (med njegovimi rojaki) bolj na veličastnega Gwynna Howella kot na katerega koli od bolj tankoglasnih basov, specialistov za barok. Na tem posnetku gospod Foster-Williams poje s pozornostjo do besedila in do subtilnih nians Händlovega slikanja besed ter barva svoj ton, da ustreza pregibom glasbe. Vsaka arija gospoda Foster-Williamsa je pojedina, a njegovi izvedbi ‘Why do the nations’ in ‘The trumpet shall sound’ sta še posebej vredni omembe. V nedavnem spominu mu glede zanosa in vokalne razkošnosti v arijah v Mesiji kos le mladi Samuel Ramey.

Več posnetih izvedb Mesije se je znašlo v težavah z uporabo kontratenorista v altovskih arijah. Ta posnetek pa ima srečo, da vključuje delo mladega kontratenorista Iestyna Daviesa, ki je Mesijo posnel tudi z Edwardom Higginbottomom za Naxos. [Tudi gospod Clayton je Mesijo že posnel, in sicer v zbirki založbe EMI, ki izhaja iz izvedbe aprila 2009, prenašane po vsem svetu iz King’s Collegea v Cambridgeu.] V vsaki svoji ariji gospod Davies poje z veliko gotovostjo in izjemno enakomernim, lepim tonom. Mnogim kontratenoristom manjka zvočne globine, da bi povsem posredovali žalost v ‘He was despised’, a ta arija je morda najbolj ganljiv in čisto lep del izvedbe gospoda Daviesa. Njegovo kitičenje arij je okusno in slogovno, njegova pozornost do čustvenega poteka glasbe pa je neovirana zaradi njene težavnosti. Gospod Davies nima niti najmanjšega nagiba k »hukanju«, ki prizadene mnoge kontratenoriste, zlasti tiste, šolane v britanski tradiciji, in na tej izvedbi priča ne le o nenavadno lepem glasu, temveč tudi o prvovrstnem umetništvu.

Tako kot njeni kolegi tudi sopranistka Julia Doyle poje z ostrino in dobro dikcijo ter svoje premišljene arije oblikuje z ravnotežjem. Njen veliki koloraturni izziv, ‘Rejoice greatly’, je rešen očarljivo, diminucije so odpete z ustreznim občutkom za veselje. Gospa Doyle tudi graciozno krasi in več svojih solov kroni s svetlečimi, vstavljenimi visokimi toni. Gospa Doyle premaga največji sopranistkin preizkus v Mesiji, sijočo ‘I know that my Redeemer liveth’, s pristopom brez afektacije: z polno vrednostjo širine glasbe gospa Doyle poudari tihi zanos besedila s čistostjo svojega petja. Nastop gospe Doyle naredi zelo pozitiven vtis in nasploh ponosno stoji med svojimi posnetimi tekmicami, med katerimi so mnoge najboljše sopranistke minulega stoletja.

Različica Mesije, izvedena za ta posnetek, v bistvu sledi zaporedju, ki ga je Händel verjetno zasnoval za uporabo v Londonu leta 1750, ko je bila ‘But who may abide’ bistveno predelana za slavnega kastrata Guadagnija. ‘But who may abide’ in ‘Thou art gone up on high’ zato slišimo v njunih altovskih inkarnacijah, medtem ko je ‘But thou didst not leave’ dodeljena sopranu.

Znanstveno delo je nujno orodje pri vsakem prizadevanju za razumevanje zgodovinskih temeljev in kulturnega pomena določene partiture. Akademiki pa niso jedro Mesije, kar nedvomno pojasnjuje, zakaj mnogi poslušalci tudi desetletja po tem, ko so bile njihove glasbene vrednote diskreditirane kot zastarele in včasih mučno zgrešene, z vdano dušo še vedno oklepajo svojih posnetkov Mesije, ki partituro predstavljajo v wagnerjanskem merilu. Slogovni »vijaki in matice« pristopa ansambla k Mesiji niso tako pomembni kot duh, s katerim se glasbe lotijo. Hyperionov novi posnetek, ki ponuja zasedbo dirigenta, solistov, zborovskih pevcev in orkestra, ki vsi nastopajo z neovirano vitalnostjo, Mesiji vrača njeno zmožnost navdihovanja, ne da bi poslušalca izzval na dvoboj stare izvajalske prakse. To je vrsta izvedbe, pri kateri si zapomnimo lepo katarzo potovanja, ne pa neravnin in ovinkov vsake poti.

Joseph Newsome