Handel: Messiah

V nekem smislu ta izdaja zaokroži mojo dosedanjo izkušnjo z Mesijo na CD-jih. Prva Mesija, ki sem jo pridobil, je bil posnetek v živo, prav tako iz St. John’s Smith Square in ujet pri Hyperionu. To je bila izvedba iz leta 1985 v izvedbi The Sixteen in Harryja Christophersa (zdaj pri Hyperionovi založbi Dyad, ki jo še vedno zelo cenim. Od takrat je na moje police prišlo še več drugih CD-izvedb Händlove velike mojstrovine, med njimi odlični Trevor Pinnock pri DG Archiv in Dunedin Consort pri Linn.

To novo izdajo Hyperiona sem si želel slišati takoj, ko je bila napovedana, ker v njej nastopata Stephen Layton in njegov zbor Polyphony, ansambel, ki ga zelo občudujem. Že kar nekaj let vsako leto ob božiču izvajata Mesijo v St John’s in ta posnetek je bil večinoma ujet na njunih koncertih decembra 2008. Ko sem napisal osnutek ocene, sem ugotovil, da je izvedbo, ki sta jo imela prejšnji večer, 21. decembra, obiskala moja sodelavka pri MusicWeb Melanie Eskenazi (glej oceno). Z veseljem sem ugotovil, da je bila Melanie tako navdušena nad odličnim petjem Polyphony kot jaz. Menim pa, da se glede solistov počutim nekoliko pozitivneje kot ona.

Prvi, ki ga slišimo, je tenorist Allan Clayton. V ‚Comfort ye‘ naredi ugoden vtis in proizvaja jasen, čist ton. Pasaže v ‚Ev’ry valley‘, vzete v živahnem tempu, spretno obvlada, Clayton pa tej arii vtisne pravo nujnost. Pozneje je občutljiv v pasijonskih arijah v drugem delu in ima pravi jekleni ton za ‚Thou shalt break them‘. Bil sem nekoliko razočaran, da je Stephen Layton, potem ko je Clayton prepričljivo odpel pasijonske arije, ‚But thou didst not leave his soul in hell‘ dodelil sopranistki Julii Doyle. Arijo poje dovolj dobro, vendar je to prelomnica v oratoriju, kjer žalost in obup prepustita mesto upanju. Zato je mogoče navesti verodostojen argument za menjavo pevke na tem mestu, kar domnevam, da Layton tako vidi, a menim, da je za isto pevko, ki ponazori spremembo razpoloženja, vsaj toliko glasbene – in teološke – utemeljitve in raje bi slišal Claytona na tem mestu.

Gospodična Doyle je pevka, ki je, mislim, še nisem slišal. Ima prijeten, jasen glas in poje prepričljivo – čeprav mi nekaj njenih ornamentov ni všeč in menim, da liniji v ‚He shall feed his flock‘ doda preveč okrasja. ‚Rejoice, greatly, O daughter of Zion‘ poje z veselim zanosom in izbere različico v 4/4 – sam bolj cenim različico v 12/8, ki se mi zdi bolj plesna. Užival sem v velikem delu njenega petja, čeprav razumem, kaj je Melanie Eskenazi mislila v svoji oceni koncerta, ko tone opiše kot „somewhat unvaried“. V treh arijah gospodične Doyle kasneje v delu Stephen Layton orkestrsko violinsko linijo prepusti solističnemu instrumentu. Teh skladb še nikoli nisem slišal izvedenih na ta način. Vendar z zmanjšanjem ansambla na solistično violino in continuo – nekako po načinu Bachove kantatne arije – Layton doseže občutek intimnosti, ki mi je zelo všeč.

Drugi solist, katerega glas mi je nov, je basist Andrew Foster-Williams. Ima lepo glasovno prisotnost in zelo sem užival v njegovih prispevkih. ‚Thus says the Lord‘ nastavi ton za velik del njegovega nadaljnjega dela. Hitre figure so jasno artikulirane, njegov glas je močan, a nikoli okoren. Kasneje v delu poda mogočno izvedbo ‚Why do the nations‘ – odlomek pri ‚The kings of the earth rise up‘ je še posebej vtisljiv – in dolge, težke pasaže v triolah so čisto obvladane. Godala Britten Sinfonie k vznemirjenju v tej arii močno prispevajo. Njegova izvedba ‚The trumpet shall sound‘, v kateri ga spremlja odlična, srebrna igra na trobento Paula Archibalda, je povsem veličastna in žal mi je le, da je bil odsek da capo te arije izpuščen.

Z veliko razliko pa je izstopajoči solist kontratenorist Iestyn Davies. Nekateri posnetki, med njimi že omenjena pod vodstvom Harryja Christophersa in Trevorja Pinnocka, altovske arije razdelijo med moškega in žensko pevko. Na splošno mi je to ljubše, ker menim, da nekatere arije, kot je ‚He was despised‘, ustrezajo ženskemu glasu. Lahko samo rečem, da Daviesovo petje vse take ugovore popolnoma utiša. Odpre z čudovito izvedbo ‚But who may abide‘, da capo je občutljivo in domiselno okrašen. Srednji del, ‚For he is like a refiner’s fire‘, je jedko oster, orkestrska godala pa napadajo glasbo z žarom – nekatere to morda preseneti – in z izjemno rabo dinamičnega kontrasta, kar vse deluje kot čudovita podlaga za Daviesovo ognjeno petje. Ljubi se mi njegovo tekoče podajanje ‚O thou that tellest‘, kjer njegova odlična raba okraševanja čudovito poudari vokalno linijo. Nekaj svojega najboljšega petja prihrani za ‚He was despised‘, ki ga poje z dostojanstvom in lepim izrazom. Njegova izvedba je lepo nadzorovana, tako glasbeno kot čustveno, in odsek da capo je še bolj izrazen kot vse prej. Vse, kar Davies naredi v tej Mesiji, krepi njegov rastoči ugled.

Strinjam pa se z mnenjem Melanie Eskenazi, da so kolektivne zvezde te izvedbe Polyphony. Skozi vso izvedbo pojejo z veliko gotovostjo in okretnostjo. Ansambel je vedno jasen in oster, ravnovesje med vokalnimi glasovi pa je tako dobro presojeno, kot bi si le želeli. Zbor sestavlja devet sopranistk, sedem altistov (od tega štirje moški), osem tenoristov in sedem basistov. To je ravno dovolj pevcev, da velikim trenutkom daje pravo telo, a dovolj majhen zbor, da zveni vedno okretno. Mešanica moških in ženskih glasov v altovski skupini prinaša dobrodošlo zlitje toplote in ostrine. Nekateri tempi Stephena Laytona so zahtevni – čeprav nikoli ekscentrično hitri –, a njegovi pevci izpolnijo in premagajo vsak izziv, ki mu ga ali Händel postavita. Polyphony sem slišal v precej manj znanem repertoarju, večinoma precej sodobnem, a lepo je ugotoviti, da so prav tako vešči v osrednjem repertoarju. Ne bom navajal vrste primerov – prosim, zaupajte izvrstnost njihovega petja –, a omeniti moram prav konec dela. Po žarečem, veličastnem podajanju ‚Worthy is the Lamb‘, odpetem z vnemo in čudovito ostrimi ritmi, Layton na začetku ‚Amen‘ doseže nekakšen met. Zbor začne dokaj tiho in brez spremljave, s tekočim legatom. Zadržana dinamika se ohrani, ko po prvih dvajsetih taktih prevzamejo godala, nato pa, ko zbor znova vstopi [pri 1:22], to stori z žarečim fortejem in učinek je izjemno dramatičen. Nato je zbor odpet z izjemno potrditvijo in čeprav menim, da Layton splošno pavzo pred zadnjimi tremi takti vzdržuje nekoliko dlje, kot je potrebno, ta zbor ‚Amen‘ nudi mogočen in primerno vnet zaključek izvedbe.

Orkestrska spremljava Britten Sinfonie je skozi vso izvedbo samozavestna in budna. Orkester igra na sodobne instrumente, a je v celoti predan zgodovinskemu slogu, zlasti v odsotnosti vibrata med godali. Godalne sekcije štejejo 6/5/2/2/1, a sumim, da Layton občasno zmanjša število violin. Igra je dosledno elegantna in če sem iskren, bi lahko pomislili, da poslušate zgodovinski orkester. Pevce – solistov in zbor – odlično podpirajo. Mimogrede, Stephen Layton nam ponudi le kratko obliko Pastoralne simfonije v prvem delu, odločitev, ki jo odobravam.

Laytonovo vodenje oratorija je popolnoma prepričljivo. Obstaja ena ali dve zelo majhni podrobnosti, za katere bi si želel, da bi jih obravnaval drugače, vendar so premajhne, da bi jih omenjal. Pogosto uporablja živahne tempe, a hitrosti vedno imajo smisel, njegovi izvajalci pa se z njimi dobro spopadajo in glasbo artikulirajo s prijetno jasnostjo. Vendar to ni naglo ali osorno izvedena Mesija. Razmišljujoče točke so izvedene enako dobro kot vesele ali dramatične. Layton delo očitno ljubi in to se kaže v njegovem vodenju.

Skoraj samoumevno je, da so produkcijske vrednote Hyperiona odlične. Zvok je jasen in prijeten. Zapiski v knjižici so dobri in priloženi je celoten libreto, čeprav v precej majhni pisavi.

To je odlična Mesija, v kateri sem zelo užival in ki se ji bom, vem, v prihodnje pogosto vračal. Pomemben je prispevek k praznovanjem Händlove obletnice. Hyperion jo je nedvomno izdal, da bi ujel božični trg, in to je povsem razumljivo. A Mesija v resnici ni božično delo, kljub sezonski izvajalski tradiciji, ki se je razvila, zlasti v Združenem kraljestvu in Severni Ameriki. Vsaj toliko je velikonočno delo. Pravzaprav je Mesija delo za vse leto in ta odlični posnetek je mogoče in treba uživati ne glede na letni čas.

John Quinn