Handel: Messiah

PALEC GOR

Izbira izvedbe Messiah je bila nekoč razmeroma enostavna. Če si želel obsežno izvedbo v viktorijanski tradiciji, si segel po enem od posnetkov sira Malcolma Sargenta s Huddersfield Choral Society ali celo po posnetku sira Thomasa Beechama z vsem na krovu razen – morda celo vključno s – kuhinjskim koritom. Sargenta je še vedno mogoče dobiti, v stereo različici na komplet s 6 CD-ji v ceneni seriji Classics for Pleasure z Elgarjevim Dream of Gerontius itd. (CFP 5757582) ali na kompletu z 2 CD-jema iz iste serije (CFP5757762) ali v starejši različici iz leta 1946 poceni pri založbi Dutton (2CDEA5010) ali še ceneje pri Documents (220856). Beecham je na RCA 09026 61266 2 09026 61266 2 (3 CD-ji, nič manj). Rad imam Beechamove baletne priredbe Händlove glasbe, Love in Bath in The Great Elopement, a njegov Messiah je žal preprosto preveč.

Če si želel »avtentično« izvedbo, tudi tu si težko zgrešil. Ob tem času lani sem hvalil nov posnetek zasedbe The Sixteen in Harryja Christophersa pri založbi Coro (COR16062 – glej Dec. 2008 Download Roundup) in to ostaja moja izbrana različica, čeprav sem pred kratkim priporočil tudi posnetek dublinske različice iz leta 1742 v izvedbi Dunedin Consort/John Butt pri založbi Linn (CKD285 – glej recenzijo Michaela Greenhalgha in moj Nov., 2009 Roundup). Obe različici spadata v avtentično kategorijo in obe sta na voljo za ceno približno enega samega CD-ja, zato sta cenovno konkurenčni Hyperionovi starejši različici zasedbe The Sixteen (Dyad CDD22019); njihov novi komplet Polyphony/Stephen Layton pa je ocenjen z dvema CD-jema po ceni enega.

Ob takšnem bogastvu izbire med »avtentičnimi« različicami, kar koli že to pomeni – Händel nikoli ni določil dokončnega Messiah – obstaja resnična potreba po dobrem posnetku srednje poti: takšnem, ki uporablja sodobna glasbila, a izkazuje poznavanje zgodovinske prakse. V tej kategoriji so priporočali tri starejše posnetke iz 60. let, ki so še vedno dostopni, in vsak ima še vedno kaj priporočljivega: Charles Mackerras (na CD-ju ukinjen, a na voljo kot prenos 5694492 na passionato.com), Colin Davis (Philips Duo 438 356 2 ali 50 Great Recordings 464 703-2 – glej recenzijo) in Johannes Somary (Vanguard ATMCD1969). Za nekatere Colin Davisova nedavna ponovna izvedba pri založbi LSO Live (LSO0607) zadovoljuje isto potrebo za zgodnje 21. stoletje, a ta različica nikakor ni bila vsesplošno sprejeta, zato polje ostaja odprto.

Mnogi bodo ugotovili, da ta nov posnetek Hyperiona to vrzel občudovanja vredno zapolni, in sam se nagibam k temu, da se uvrstim med njih. Moj prvi preslišani prehod je bil tako prijeten kot katera koli različica Messiah, ki sem jo kdaj slišal, v živo ali posneto. Zvoka izvirnih glasbil nisem pretirano pogrešal, niti nisem nikoli našel ničesar niti od daleč okornega na eni strani ali prehitrega na drugi. Dejansko živahni in elegantni tempi, nekaj zmernega okraševanja in dodelitev vseh altovskih arij kontratenoristu ponujajo veliko več kot zgolj kimanje v smeri avtentičnosti. Christophers in posnetek Christopherja Hogwooda, ki ga Stephen Layton v svojih zapiskih odobravajoče omenja, uporabljata kontraalt. Butt uporablja mezzosopran in dva kontraalta, Trevor Pinnock pa tako mezzosopran kot kontratenorista.

Tudi različica partiture, izbrana za ta posnetek, je kompromis: bolj ali manj običajno besedilo, brez prvih zamisli, ki jih uporabljajo drugi dirigenti. Če še vedno uporabljate staro izdajo Chrysander ali partituro Novello, ki jo je uredil Ebenezer Prout, ne boste našli veliko različic, ki bi vas begale, čeprav vas bo morda presenetilo, da je But thou didst not leave his soul in Hell (II. del, 9) zapela (in dobro zapela) sopranistka, ne tenorist, medtem ko je, nenavadno, predhodni recitativ He was cut off dodeljen tenoristu.

Stephen Layton in Polyphony že več let izvajajo Messiah v St John's, Smith Square, decembra, z različnimi orkestri in solisti. Čeprav je priznala, da je slišala preveč Mesij, in je imela resne pridržke do solistov iz leta 2005, je Melanie Eskenazi Laytona pohvalila za njegovo neutrudno navdušenje nad delom – glej recenzijo. Naslednje leto je bila bodisi manj siti glasbe bodisi so bili izvajalci v boljši formi; njen opis tistega dogodka kot »finely phrased and beautifully coloured ... another triumph for Polyphony« – glej recenzijo – bo zelo ustrezal tudi novim CD-jem, čeprav sta orkester in večina solistov drugačna.

Izvedbe Messiah zbora Polyphony so včasih vključevale Academy of Ancient Music, po poročilih z odličnim učinkom. Izvedbe leta 2008 v Norwichu, Elyju in Londonu pa je spremljal Britten Sinfonia. Čeprav ne razpolaga z izvirnimi glasbili, je njegova igra svet stran od igre Liverpool Phil na Sargentovih posnetkih in pomeni resnično via media med njima in orkestri za zgodovinsko izvajalsko prakso.

Pri izvedbi 21. decembra 2008, ki se je je udeležila Melanie Eskanzi, je Allan Clayton očitno imel glas nekoliko manj kot popoln; zapisala je, da je »negotiated the florid passages of his arias skilfully, the voice very confident in production yet at times lacking in sensitivity and tending towards a little coarseness at the lower end of the stave« – glej recenzijo. Kljub temu me je zelo razveselilo, da se zdi, da je na posnetku, narejenem dva dni po izvedbi, te težave premagal. Že od začetka ne kaže nobenega znaka tenorske »živčnosti«, ki se pri živih izvedbah, pa tudi na posnetkih, tako pogosto pojavi v uvodnem recitu in ariji Comfort ye ... Every valley shall be exalted, njegovo petje pa je v celoti precej boljše od tistega, kar je ME slišala v živo.

Te besede o frazi in barvanju je dejansko uporabila ob prvem pojavu Iestyna Daviesa leta 2006, čeprav se ji je zdelo, da veljajo za celotno tisto izvedbo. Daviesovo petje na teh CD-jih je enako navdušujoče; niti enkrat nisem zaželel mezzosoprana ali kontraalta v nobeni od glasbe, ki jo poje. Ob upoštevanju, da je trpel zaradi virusa in so ga morali za drugo polovico koncerta 21. nadomestiti, je obseg njegovega okrevanja v naslednjih dveh dneh čudežen. Vse solistično petje je dobro, a nagibam se k temu, da palmo podelim Daviesu.

Tudi Julia Doyle in Andrew Foster-Williams na CD-jih zvenita tako dobro, kot sta očitno v živo. Doyle poda skoraj najbolj navdušujočo izvedbo I know that my redeemer liveth, kar sem jih kdaj slišal. Foster-Williams je na večer morda zares zatresel tramove, a to moč doseže s prijetno lahkim basom, skoraj baritonskim glasom.

Že sem nakazal, da je igra Britten Sinfonia preprečila kakršno koli hrepenenje po zgodovinskih glasbilih. Čeprav je njihova uporaba na posnetku Coro/The Sixteen primerna in presenetljiva, je lahkotnost dotika zasedbe Sinfonia obilno nadomestilo.

ME je največjo pohvalo prihranila za zborovske pevce samega zbora Polyphony in iz srca se strinjam. To ni posnetek v živo, temveč zgolj posnet ob živi izvedbi; za spremembo menim, da bi bil pripravljen potrpeti pomanjkljivosti, ki jih je omenila ME, da bi slišal aklamacijo, ki je bila, kot poroča, tako polno upravičena. Drug recenzent živega koncerta je omenil, da so člani zbora Polyphony redno zakopavali glave v knjige; po tem, kako pojejo na CD-jih, si tega nikoli ne bi mogli predstavljati.

Posnetek Hyperiona ni spektakularen, a je tiste srečne vrste, ki med poslušalcem in izvedbo ne postavlja nobene pomembne pregrade. Navdušenci nad prostorskim zvokom bi nedvomno raje imeli SACD; sicer pa si ni težko predstavljati, da sediš med občinstvom v St John's.

Predstavitev je, kot vedno pri Hyperionu, odlična, s prvovrstnimi zapiski Anthonyja Hicksa in osebno opombo Stephena Laytona.

To zdaj v moji zbirki zamenjuje Mackerrasa in Somaryja kot mojo prednostno različico srednje poti med izbranimi. Ne bo zamenjal posnetkov Coro/The Sixteen in Linn/Dunedin Consort, a z veseljem ga bom poslušal kot alternativo njima. Händlovo jarmo je v tej različici resnično lahko in nikakor ni breme znova poslušati Messiah, ki pritisne skoraj vse prave gumbe.

Brian Wilson