Handel: Messiah

Še eno delo, povezano z božičem (čeprav se je njegova slava razširila po dublinski krstni izvedbi v velikonočnem času), ta izvedba premore enako mero živahnosti in občutljivosti; res gre za dobro odmerjeno, intimno, a hkrati odprto interpretacijo z neomajno premišljenimi tempi. Mladostni glasovi zbora Polyphony so ves čas užitek, solisti pa se izogibajo težkosti izraza, ne da bi omajali pomembna čustva, ki jih delo izraža (koloratura Julie Doyle je impresivna, slovesu Iestyna Daviesa pa se zdi, da je v celoti upravičen). Znane arije in zbori niso obremenjeni z vnaprejšnjimi predstavami, Stephen Layton pa najveličastnejši izraz prihrani za ‚Worthy is the Lamb ... Amen‘ kot resnično izpolnjujoč sklep. Posnetek je naravno uravnotežen in prostoren, na splošno jasen, čeprav rahlo zatohel, in zato zvest dvorani St John’s, Smith Square v Londonu, prizorišču, ki ga pisec dobro pozna, dovolj iskren, da nakaže, da bi Polyphony lahko premogel še nekaj članov več in da bi najsvečanejši trenutki lahko imeli nekoliko več neposrednosti. Kljub temu je prizorišče čudovit dom za to veličastno delo, in to je različica Messiah, ki poslušalca prikuje za dve uri in četrt.

Colin Anderson