Privlačen in simpatičen Messiah Laytona in ansambla Polyphony

Polyphony že 15 let vsako leto ob božiču izvajajo Mesijo v cerkvi St John’s, Smith Square. Številne od teh izvedb so nastale v sodelovanju z Academy of Ancient Music, vendar ta komplet pri založbi Hyperion temelji na zadnjem nizu izvedb iz leta 2008 z Britten Sinfonio. Morda bi nekateri uporabo sodobnih instrumentov (namesto zgodovinskih) videli kot veliko temo za pogovor. Toda ni tako, da bi bilo poslušanje na splošno slogovno dovršenih „tradicionalnih“ izvedb Mesije redkost, in dva nedavna posnetka sta uporabila sodobne instrumente: John Rutter z RPO (z dostojnim, čeprav ne izjemnim učinkom) in sir Colin Davis (nekoliko manj zadovoljivo). Poleg tega je mogoče zlahka opozoriti na več „zgodovinsko informiranih“ posnetkov na zgodovinskih instrumentih, ki vsebujejo vsakovrstne nezgodovinske anahronizme in zgrešenosti ali pa so v osnovi tradicionalni po tonu. Layton v svoji kratki opombi ugotavlja, da Mesija prenese različne pristope, in z ljubeznijo se spominja vtisljivih izkušenj, ko jo je kot deček poslušal v Sheffield Town Hall v izvedbi orkestra Hallé „s polno veliko cevno orgle“, nekaj let pozneje pa ga je navdušil pionirski posnetek založbe L’Oiseau-Lyre s Christopherjem Hogwoodom. Layton uspešno združi te protislovne pristope, saj je tu veliko muziciranja z lahkotnostjo, teksturami in besediščem zgodovinskega sloga, a tudi z duhovno veličino (in poseganjem v partituro) velike severnjaške tradicije zborovskih društev.

Na tej privlačni izvedbi je veliko takega, kar je všeč. Allan Clayton v „Comfort ye“ opazno izpusti „y“, a v vseh drugih pogledih so štirje solisti idealni. Julia Doyle je karizmatični Angel/pripovedovalka v pastoralnem prizoru, njena olepšana ponovitev vrstice „I know that my Redeemer liveth“ pa vzbuja srh. Petje Andrewa Foster-Williamsa je čudovito („Why do the nations“ opravi vznemirljivo, in poslušalca drži v dlani, ko zaupa „Behold I tell you a mystery“). Zaokrožen ton in tehnična natančnost petja Iestyna Daviesa sta lahko užitna, enako pomembno pa je, da je njegovo okraševanje v „But who may abide“ mojstrsko zaradi slogovnega besedišča in izrazne modrosti (Laytonov dramatični izbruh godal pri „the refiner’s fire“ preseneča).

Le malo je slogovnih spodrsljajev, ki ne bi izboljšali Händlovih praks. V recitativih je preveč cerkvene orgle, in uporaba solističnih violin v več arijah ni boljša od unisono violin, čeprav je uporaba samotnega kontrabasa kot znamenja za „Since by man came death“ učinkovita. Layton se vrača k stari navadi skrajševanja predtakta v motivu „Behold the Lamb of God“; drugi bodo to morda našli udobno kot stare copate. Prvih 20 taktov „Amen“ je izvedenih a cappella, kar je ljubko, a prezre trud, ki ga je Händel vložil v izpis orgelske spremljave tasto solo z natančnim generalbasom. Dogajanje je občasno za odtenek preveč dirigirano, preveč izklesano in samozavedno, vendar je Laytonova naklonjenost oratoriju pogosto zaznavna, ne nazadnje v tehničnih in komunikativnih kakovostih izjemnega petja zborovskih točk Polyphony. Pevci se zlasti izogibajo temu, da bi vse peli na glas, kar modro preprečuje, da bi sijaj Händlove glasbe prepogosto dosegel vrh: „And with his tripes“ je presenetljivo nežen; „Surely he hath borne our griefs“ ima v glasnih in tihih odsekih redko versko prepričljivost. Tempi so na splošno hitri, ne da bi delovali prenagljeni, igra Britten Sinfonie pa dosledno spretna in dovršena. Ta Mesija je zasnovana tako, da pusti nekatera vprašanja odprta, in ni se treba strinjati z vsemi predlaganimi odgovori, da jo človek občuti kot prijetno. Vsekakor ima močno glasbeno privlačnost in raziskovalno naravo. Omeniti velja tudi odličen esej Anthonyja Hicksa, njegov prvi za posnetek Mesije po prelomnem kompletu Hogwooda iz leta 1980.

David Vickers