Handel: Messiah

Izvedb Messiaha ni nikoli težko najti, zlasti ne v božičnem in velikonočnem času, katalog zgoščenk pa je vedno bogat s posnetki Händlovega najbolj priljubljenega dela, med katerimi je več povsem odličnih – zakaj bi nas torej zanimala še ena nova posneta izvedba tega ljubljenega oratorija? Odgovor je, da so Polyphony in njegov vodja Stephen Layton, za razliko od zborov in dirigentov, ki prevladujejo na tem seznamu posnetkov in živih izvedb, pravi, preizkušeni poznavalci Messiaha, ki jim je več kot deset let vsakoletnih londonskih koncertov Messiaha dalo poseben občutek za to hkrati raznoliko in spremenljivo mojstrovino ter poseben odnos do nje. Kritike koncertov so dosledno odlične in – tako kot pri Händlovih lastnih izvedbah – odražajo Laytonovo zavezanost temu, da delo ostane sveže in dinamično. Zato je vsakoletna izvedba namenoma drugačna od prejšnje, kar potrjuje Laytonovo prizadevanje, da bi se „približal pripovedni poti [dela]“, in priznava temeljno resnico o Messiahu: da nikoli ni bilo „uradne“ različice partiture, da so spreminjanje, zamenjave, črtanja in dodajanja vedno bila in so še vedno sestavni del dela (kar je nedvomno pomemben razlog za njegovo nezmanjšano priljubljenost), katerega posamezna interpretacija v danem trenutku „nastane glede na svoj kontekst“.

Kontekst te izvedbe je bila božična produkcija leta 2008 v običajnem prizorišču Polyphonyjevih Messiahov, cerkvi St. John's Smith Square v Londonu; izvajalska izdaja temelji na Händlovi različici iz leta 1750 (Messiah, kot ga pozna večina poslušalcev); zasedba je zmerne velikosti (zbor s 31 pevci, orkester s 24 godalci in pihalci) – in moram reči, da idealna za to interpretacijo in prizorišče; in na veselje se med poslušanjem vprašanje zgodovinsko poučene proti sodobni izvajalski praksi sploh ne pojavi – igranje Britten Sinfonia je preprosto jasno, napeto in artikulirano, z izostrenim ritmičnim občutkom in vseskozi živahno barvo zvoka.

Layton ne pozna le pomena tempa – v kritiških razpravah o delu nenavadno zanemarjene teme –, temveč, in to je spet skoraj nezaslišano za dirigente Messiaha, dejansko skrbi tudi za razpoloženje ter spodbuja pevce in instrumentaliste, da jasno razlikujejo med lirično optimističnostjo prvega dela in temnim obupom ter žalovanjem v uvodnih odsekih drugega dela, ki vrhunec dosežejo v veličastni zmagoslavni Hallelujah in pomirjujoči dokončnosti Amena. Layton razume dramatični značaj Händlove upodobitve krščanske zgodbe, vendar so predvsem glasbene realizacije tu tako prepričljive – in osvežujoče brez posebnosti –, da lahko ta Messiah zlahka obdržite za svoj referenčni posnetek. S tem pridemo do solistov.

Izvedbe Messiaha pogosto stojijo ali padejo s solističnimi pevci, ki imajo v delu tako pomembne vloge; njihova sposobnost, da navdušijo tehnično in se hkrati glasovno prikupijo poslušalcem (te arije so tako znane in ljubljene!), je ključna za naše uživanje in za željo po ponovni izvedbi. Ni se treba bati. To je najbolj zadovoljiv kvartet solistov v Messiahu po zelo dolgem času. Ti mladi pevci imajo za Händla pravo snov, saj njegova glasba kliče po lažjih, svetlejših, toplejših in bolj lirskih glasovih (zlasti zgornjih treh), kot jih pogosto slišimo. Julia Doyle, Iestyn Davies in Allan Clayton pa dosežejo prav pravo ravnovesje med tehnično virtuoznostjo in vnetim izrazom besedil, bas Andrew Foster-Williams pa svoje arije poda z avtoriteto in močjo, ki ju pričakujemo od „The people that walked in darkness“ in „The trumpet shall sound“. (Davies nastopa tudi na drugem našem priporočenem Messiahu, z istega prizorišča leta 2006 – posnetku New College Oxford pri založbi Naxos –, vpišite Q10494 v Search Reviews.) Okraski so vedno umetelni in spoštljivi do melodične linije – Layton pa svojih solistov nikoli ne obremeni z tvegano hitrimi (ali počasnimi) tempi. Njegova edina poslastica je v zboru Hallelujah, kjer za trenutek upočasni pri besedah „King of kings“, kar povzroči, da za dve sekundi pomislite, da se je mehanizem vašega predvajalnika CD-jev za nekaj zataknil, preden se popravi in gre naprej.

Odveč je reči, da je zbor odličen – in v delu, kjer posebej opazimo soprane in tenorje, so Polyphonyjevi zgledni. Zvok je živahen in podroben, pri čemer mu koristi dopolnilna akustika cerkve ter vitke teksture in neizprosna ansambelska natančnost orkestra. Čeprav ta Messiah ne bo sprožil nobenega alarma zaradi interpretativne drznosti (ki se nekaterim izvajalcem zdi prednost!), bo namesto tega spodbujal ponavljajoče se poslušanje zaradi zvestobe Händlovi glasbi in nepopustljivo odličnih izvedb. Po definiciji, če imate radi Messiaha, en posnetek (ali ena izvedba) nikoli ne zadošča – in ta različica bo dobrodošla dopolnitev – ali prva pridobitev – vsake zbirke.

David Vernie