Handel: Messiah

Stephen Layton je dirigiral Mesije z zbori, ki so zbrali od 18 do 2000 pevcev (in z orkestri od minimalističnih do dobro oblazinjenih). A v središču njegovega Händlovega sveta so vsakoletne božične izvedbe v St John’s Smith Square z zborom Polyphony, ki so zdaj že častitljiva praznična stalnica. Lanske so bile posnete v pripravi na pravočasen poklon Händlovemu letu in čeprav jih podpirajo ostri sodobni instrumenti Britten Sinfonia, ima nova izdaja tako lep občutek za slog kot polna osvežujočih uvidov, kljub obžalovanja vredni odsotnosti pridiha starih instrumentov. (Nedavni posnetek Harryja Christopherja je prednost »stare« izvedbe še povečal z dodatkom teorbe h generalnemu basu, z zapeljivo razsvetljujočimi rezultati.)

Tempi so po rahlo zadržanem začetku dobro premišljeni, zbor pa, če odmislimo občasni trenutni namig napora, poje z nehotnim nadzorom in dobro modulirano tekočnostjo, ki se razprostre, ko se primeša sunkovitost. Laytonovo oster, prezračeno fraziranje bi lahko ‘All we like sheep’ spremenilo v mljaskajočo izjavo o mesojedih preferencah, a a cappella uvod zadnjega Amena je mojstrski vzgib, saj je starozavezni »antico« kontrapunkt končno pozlačen z bleščavo trobent in bobnov novozaveznega baročnega razkošja. Manj izrazit je morda vpijajoče pripovedne koherence in občutek »celote«, ki ju najdemo v izvedbi Harryja Christopherja, a z nekaj močnimi solističnimi nastopi (zlasti Iestyna Daviesa) novi Mesija zbora Polyphony hčeram Siona daje razlog, da ‘Rejoice Greatley’.

Paul Riley