Handel: Messiah

To je zelo osebna, zelo intimna interpretacija Mesije. Skoraj popolnoma me je odbilo, ko se je začela uvertura; je tako tiha in skoraj vsiljiva, da si nisem mogel predstavljati, kaj bo sledilo; a na srečo sem vztrajal, saj je to ena bolj ganljivih interpretacij, ki so mi prišle pod roke od izvedbe zbora The Sixteen s Parrottom pri založbi Coro.

Želel bi si, da se ne bi odločili za kontratenorista namesto altistke. To je ena vrsta, ki bi jo z veseljem videl izumrlo, a ker so njeni zagovorniki vse glasnejši in izvajalci vse vsestranskejši, jih bo verjetno še nekaj časa. Iestyn Davies nima slabega glasu – poje čisto in vse skupaj z nemalo muzikalnosti – vendar je pomanjkanje moči moteče, kot pri vseh te vrste. Moram pa pohvaliti mnoge njegove interpretativne odločitve, saj se zdijo pravilne in premišljene. Tenorist Allan Clayton številne svoje arije predstavlja z občutkom šepetanja ob postelji – poslušajte samo njegov „Behold and see if there be any sorrow like unto his sorrow“ za tako nežno lepo izvedbo, kot jo boste slišali, skoraj kot da sedi pred vami in vas poskuša prepričati.

Andrew Foster-Williams ima bas, ki mu manjka nekaj globokega, subwoofru podobnega patosa, namesto tega pa je gibčen in vsestranski, kar mu omogoča večjo diskretnost pri barvanju in artikulaciji. Njegov „Trumpet shall sound“ je zgled tehnike in temperamenta, speta skupaj. A resnična zvezda med solisti je sopranistka Julia Doyle, katere lahki koloraturni soprano vodi skupino v tolikšnem številu teh arij, sploh ne preglasen in tudi ne preveč operno, temveč svoj instrument uravnava po potrebah vsakega händlovskega trenutka, skupaj z artikulacijo, ki preprosto navdušuje.

Stephen Layton in njegov čudoviti Polyphony sta morala poslušati Mesijo Renéja Jacobsa pri Harmonia mundi, saj si privoščita vsakovrstne svoboščine pri okraskih, tempih in dinamiki ter tako ustvarita nepričakovano nenavadno in popolnoma prepričljivo izvedbo velike globine in vsebine. Je na hitri strani, a se ne zdi pohitena. Dinamični razponi so vznemirljivi, Polyphony nenadoma, brez opozorila, ojača glasnost, da te dvigne s sedeža, hkrati pa izkaže občudovanja vredno sposobnost priklicati najnežnejše zvoke in tišino. Hyperionov zvok je izjemno okreten in širok.

To je Mesija, ki ni vpit z gorskih vrhov, temveč tiho izgovorjen v okvirih majhne sobe med prijatelji, a lahko, kadar je treba, eksplodira. Ne preseže Parrotta, je pa vsekakor izvrsten. Mimogrede, večinoma uporablja različico iz leta 1750 z nekaterimi različicami iz leta 1752.

Steven Ritter