Handel: Messiah

MED več izvedbami Händlovega brezčasnega oratorija v tem letnem času so tiste, ki jih ponujata Melbourne Symphony Orchestra in Chorus, precej privlačne, predvsem zaradi glasbene strokovnosti nastopajočih in finančne prednosti uprave pri pridobivanju vtisljive zasedbe gostujočih dirigentov in solistov.

Za vodenje minulovikendnih dveh izvedb - nedeljska je bila razprodana in namenjena navdušenemu občinstvu - je britanski dirigent Stephen Layton prinesel svež pogled na Mesijo, ki je vplival z natančno rabo dinamičnih kontrastov in s stopnjevanjem dramatike dela z zadržanimi premori na kadenčnih točkah znanih zborov.

Gostujoči solisti so bili zanimiva študija kontrastov. Sopranistka Miriam Allan je s kristalno čisto prefinjenostjo spremenila I know that my Redeemer liveth v nepričakovano, gibljivo veselje, skrčene spremljave k njenima dvema arijama iz drugega dela pa so pokazale, kot le malo drugih izvedb, subtilnost Händlovih melodičnih lokov.

Basist Jonathan Lemalu je dosegel skoraj nemogoče z jasno artikulacijo okrašenih pasaž v Why do the nations. Po negotovem začetku je altist Clint van der Linde izvedel brezhibno He was despised, tenorist Paul McMahon pa je celotnemu podvigu dal posrečen, svetlobarven začetek.

Zbor MSO se je z navdušenjem odzval na Laytonove pozive k eksplozijam zvoka in številnim dobro poznanim stranem, kot sta For unto us in His yoke is easy, vdihnil novo živahnost.

Čeprav je težko izpostaviti posamezen del tega skrbno pripravljenega telesa, gre pohvala trdni tenorski liniji, ki se je obdržala v gostih ansamblskih mestih in ustvarjala močno nit v izpostavljenih odsekih. Komorna zasedba MSO je le redko popustila v zbranosti, čeprav bi višja godala morda pridobila energijo z nekaj več pulti.

Clive O'Connel