Handel: Messiah

Vsak Händlov oratorij mora biti v današnjem času prožna entiteta, tako kot je bil v Händlovem. Glede na število izvedb Mesije po vsem svetu to še toliko bolj velja za to delo. Stephen Layton se je odločil za moškega alta, Iestyna Daviesa, ki je pristen v dikciji, in za sopranistko Julio Doyle, katere zvok ima čistost in preprostost, ki nas spominjata, da je Händel to vlogo včasih zaupal dečku iz zbora. Ponujena nam je dvospevna različica arije „He shall feed his flock“ in altovska različica „Thou art gone up on high“. Sopranistka poje „If God be with us“. V dolgem zaporedju drugega dela od „Thy rebuke“ prek „Behold, and see“ in „He was cut off“ do „But thou didst not leave“ prve tri odpoje tenorist, zadnjo sopranistka. Glede na to, koliko zamisli so v zadnjih tridesetih letih preizkusili v izvedbah Mesije, izstopa Laytonova po nedogmatskem pristopu. Vsak ritem, ki bi ga bilo mogoče podpikirati, ni dvojno podpikiran. Vsak zapisani ornament ali apodžatura ni izveden. Händlova razmerja tempov niso strogo ohranjena. In Laytonove nove zamisli so prepričljive. V „O Thou that tellest“ je slišati zelo podrobno artikulacijo godal. V „And the glory of the Lord“ je čutiti vprašujočo lastnost. Res se zdi, da v celotni izvedbi ni nič vzeto za samoumevno. „How beautiful are the feet“ v ljuljajočem se tempu je vrhunec čara. Skoraj je božična pesem. V „Thou shalt break them“ imajo godala slastno ledeno barvo. Toda najbolj izstopajoče zamisli so na začetku in na koncu. Allegro del uverture ima nenavadno nekaj tesnobe. (Zanimivo, saj je prva beseda oratorija seveda „Comfort“.) Končni
„Amen“ dela je morda najmirnejši na posnetkih. Dolgo je počasen, upogljiv in tih, kot gregorijanski koral. Skoraj vse, kar Layton počne, je učinkovito. Pevci zbora so odlični, sposobni so zadržati dolg ton, ne da bi izgubili barvo ali intonacijo. Slišati je nekaj najhitrejših in najlažjih basov, kar si jih je mogoče zamisliti, in čeprav člani zbora niso imenovani, se zdi, da so med njimi tudi moški alti. Sopranistka Doyle je najsrečnejša v višavah in v dveh točkah vstavi visoki b. (Zanimivo je, da je Händel ta ton pričakoval od zborovskih sopranistk, ne pa od solistke.) Davies, kot mnogi moški alti, ne doseže povsem čustvenega jedra arije „He was despised“, kakor to zmorejo mnoge ženske. Je angelski, osupli odziv na prizor, ne pa poročanje. Drugje uporablja lahkoten rubato, ki nikoli ne vleče pozornosti nase. Nekoliko razočara v „Thou art gone up on high“, edini točki, kjer se Layton ni povsem odločil za predvideni afekt. Tenorist Allan Clayton ponudi radosten „Ev’ry valley“ in skupaj z Laytonom naravno gibkost v napredovanju misli. V tej druščini se zdi basist Andrew Foster-Williams lahko nekoliko oprezen in korekten. Najboljše prihrani za konec, trden „The trumpet shall sound“. Vsekakor je izvedba oratorija kot celote tako zadovoljiva kot vsaka druga. Odločitve, ki bi jih bilo mogoče postaviti pod vprašaj, to so sodobni instrumenti in občasna solistična godala (kot v „If God be for us“) namesto tutti, glasba preprosto odplavi. Esej Anthonyja Hicksa v knjižici je še en razlog za nakup. Layton ima verjetno nekaj izzivalnih zamisli o tem, katere točke naj se zvrstijo ena v drugo in katere potrebujejo čas in tišino okoli sebe, toda montaža je dovolj neenakomerna, da ne moremo vedeti, kaj je bilo mišljeno. Hyperion, vedno dragocena založba, pri kateri izhaja ducat mojih najljubših posnetkov, ima že toliko let najslabšo umetniško podobo v klasičnem svetu, da to postaja že skoraj ljubko

William R Braun