Handel: Chandos Anthems Nos 7, 9 & 11a

Te tri Anthems for Cannons ali Chandos Anthems, kot so splošneje znane, so veličasten program zbora Trinity Choir Cambridge in njegovega glasbenega vodje Stephena Laytona; z več kot dvajsetimi minutami na himno ponujajo obsežen posnetek Händlove glasbe, ki ves čas ohranja visoke standarde. Dela segajo približno v leto 1717 in so bila napisana za izvedbo v cerkvi St Lawrence Whitchurch, ki jo je družina Brydges uporabljala, dokler ni bila dokončana njena lastna kapela ob posestvu Cannons leta 1720.

»O praise the Lord with one consent« podobno kot druge himne uporablja psalmska besedila, vendar namesto pričakovane uvodne orkestrske sonate prinaša nekoliko daljši orkestrski uvod. Zbor se na besedilo odziva živahno že od začetka, Layton pa postavi elegantno tempo, ki omogoča široko frazirenje in poudarjeno zborovsko podajanje. Sledeče solistične arije so v otožnih molovskih tonalitetah in čudovito zapete: kontratenorist Iestyn Davies in tenorist James Gilchrist. Davies zlasti nizke pasaže obvladuje z zavidljivo glasovno barvo, ki mu omogoča široko paleto občutij v delu glasovnega obsega, ki ga mnogi drugi kontratenoristi pogosto težko obvladajo. Gilchrist je, kot vedno, čudovito energičen pevec in z lahkoto premaguje nekatere Händlove peklensko težke hitre pasaže. Razpoloženje se spremeni pri basovski ariji Neala Daviesa »That God is great« (poslušajte predelavo iz Queen Anne Birthday Ode), ki je vesela (durova) arija in resnično zelo slogovno zapeta. Kasneje v delu solo Emme Kirkby »God's tender mercy« popolnoma ustreza njenemu premišljenemu podajanju. Glas Emme Kirkby se je z leti nekoliko omehčal, ne da bi izgubil kar koli svoje živahne osebnosti, kar ji omogoča izvesti čudovito subtilno frazirenje v nižjih pasažah, ki poslušalca resnično ganejo do srca.

Druga himna, »Let God arise«, nam daje priložnost, da v uvodni sonati slišimo The Academy of Ancient Music samo. Njihov zavidljivi violinski ton je bil vedno ena od mojih najljubših plati njihove igre, domnevam pa, da je to deloma zasluga Pavla Beznosiuka, katerega nastope vedno neizmerno uživam. Posebno omembo si za čudovito frazirenje in ton skozi vse delo zasluži tudi njihov oboist Katharina Spreckelsen. Ta himna je čisto veselje z zborom v najboljši formi, zlasti ker uživa v figuri »be scattered« v uvodnem zboru; postavljajo zelo visoke standarde za cambriške zbore, čeprav me samoglasniki v uvodnih figurah pri »Praised be the Lord!« in »Blessed be God« niso povsem prepričali.

Nazadnje je »My song shall be alway« tapiserija znanih Händlovih trenutkov, izposojenih iz drugih del ali v druga dela. Še več veličastne instrumentalne igre (in presenetljiv nadzor diha pri oboistu) zaznamuje uvodno sonato, sledi pa ji posebno lepa arija za Kirkby in zbor. Podobno visoki standardi solistov se slišijo skozi vso himno, Trinity College Choir pa s samozavestnim sklepnim zborom »Thou art the glory« dostojno sklene program.

To je četrta zgoščenka, ki jo je zbor izdal s Stephenom Laytonom, in je vredna nakupa zaradi čistega užitka, ki ga ti izvajalci posredujejo. Popolnoma odlično.

Ed Breen