Handel - Chandos Anthems Nos 7, 9 & 11a

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, International Record Review.

Naslovnica plošče ne trdi, da je prvi del popolnega posnetka himn, ki jih je Händel skomponiral v letih 1717 in 1718 za Jamesa Brydgesa, takrat znanega kot bajno bogatega grofa Carnarvona, a v zgodovini ohranjenega kot zapravljivega prvega vojvodo Chandosa. Štiri plošče, ki jih je The Sixteen posnel pod vodstvom Harryja Christophersa za založbo Chandos pred dvema desetletjema, ostajajo edini popoln posnetek teh očarljivih del na zgodovinske instrumente. Ne vem za noben drug posnetek katere koli od teh himn na zgodovinske instrumente od takrat, razen nekoliko poznejšega posnetka treh od njih Grahama O’Reillyja (mimogrede imenovanega ›Volume 1‹).

Tri himne, ki jih Stephen Layton vodi na tej plošči, so verjetno med zadnjimi od 11, ki jih je Händel napisal za vojvodo. Vse imajo štiri vokalne soliste in štiriglasni zbor, medtem ko so bile zgodnejše himne napisane za sopran, tenor, bas in triglasni zbor brez altovskega glasu. Kot Christophers, čigar alt je James Bowman, Layton uporablja kontratenorskega solista tudi v O praise the Lord (HWV254) in Let God arise (HWV256*a*), katerih partituri določata visok tenor. O’Reilly je imel odličnega tenorista Iana Honeymana, ki je ta part pel v njegovi izvedbi HWV256*a*.

Vojvoda je bil med takratnimi angleškimi plemiči edinstven, saj je vzdrževal zasebno glasbeno zasedbo. A to je bil le skromen ansambel pevcev in instrumentalistov, kar odpira vprašanja, kako naj bi te himne zvenele v prvotnem prizorišču, župnijski cerkvi sv. Lovrenca blizu vojvodove palače Cannons. O’Reilly se je zbora sploh odpovedal, ker je verjel, da zbore himn pojejo samo vojvodovi solisti. S 17 pevci The Sixteen verjetno ustreza velikosti mnogih cerkvenih zborov v Händlovi Angliji, a to je približno dvakratnik verjetne velikosti vojvodovega skromnega zbora, ki je bil tudi izključno moški. Laytonov 40-članski Trinity College Choir je vsaj štirikrat večji. Vsi njegovi soprani so ženske (kot pri The Sixteen) in poleg tega ima dvakrat več žensk kot kontratenoristov v altovski liniji. Ženske v Trinityju prav tako ne zvenijo posebej dečkovsko.

Velikost Trinityja in sorazmerno številčnejše sile Academy of Ancient Music v primerjavi s tistimi v Cannonsu so morda vplivale na gladkost in prostornost teh novih izvedb, čeprav se zdi, da Layton tako ali tako daje prednost precej dostojanstvenemu pristopu. Včasih bi bila dobrodošla ostrejša artikulacija in več udarnosti pri podajanju Händlovega živahnega pisanja v zborih, čeprav sta čvrst ton zbora in tesno disciplinirano petje, skupaj z uglajenim ansamblom in frazami Academy, precejšnja izboljšava v primerjavi s včasih surovimi in nekoliko neurejenimi izvedbami The Sixteen in O’Reillyja.

Laytonovi solisti so na splošno kar učinkoviti, čeprav pogosto uporabljajo več vibrata, kot je idealno, zlasti sicer izjemni tenorist James Gilchrist, katerega občasni nastopi v seriji Bachovih kantat Masaakija Suzukija kažejo, da lahko poje z veliko večjo čistostjo. Najšibkejši solist je Neal Davies, čigar basovski glas ima nekoliko neprijetno trobečo kakovost in mu manjka odmevnost (a na srečo tudi tresenje) Michaela Georgea iz The Sixteen. Glas Emme Kirkby morda ne izžareva več svoje prvotne devičanske lepote, a njeni prispevki so vedno mojstrski. Njen solo ob podpori zbora v lirično uvodnem stavku HWV252 in nežna sopranska arija ›God’s tender mercy‹ iz HWV254 sta vrhunca teh izvedb, ki z lahkoto prekašata Christophersovi dve sopranistki, Patrizie Kwella in Lynne Dawson. Mladi kontratenorist Iestyn Davies prav tako navdušujoče poje, razen svoje nenavadno medle izvedbe arije v HWV254.

Posnetek, narejen v kapeli Trinity Collegea, ima zbor in orkester (morda nujno, glede na njuno razmeroma ogromno velikost) občutno bolj oddaljena od mikrofonov kot soliste. To nekoliko spodkopava učinek Händlovega iskrivega instrumentalnega pisanja v arijah in duetih ter več zborov dela hladnejših, kot bi morali biti.

Skratka, kljub številnim privlačnim kakovostim te plošče ta ne dosega povsem zadovoljivih interpretacij teh treh himn.