Handel: Chandos Anthems Nos 7, 9 & 11a

Handel je bil v osnovi gledališki skladatelj v tem smislu, da se zdi, da je ne glede na zvrst njegovo vodilo bilo, da je končni namen glasbe zabavati, ohranjati občinstvo na sedežih - če že ne na robu sedežev - in ga pripraviti, da se vrača po več. Tudi njegova sakralna dela imajo moč, da globoko prizadenejo poslušalce vseh vrst - kako drugače bi si razložili, denimo, izjemno široko privlačnost Messiaha skozi stoletja in čez celine, tudi med »neverujočimi«? Očitno dramatične značilnosti njegove religiozne glasbe niso nikoli ceneno ali nespoštljive; prej so vključene tako, da predmet ne le poveličujejo, temveč ga tudi napravijo nepozabnega. In Handel je stresal te množice privlačnih melodij, domiselnih, virtuoznih arij, bodrilnih, poživljajočih zborov in živahnih, barvitih orkestrskih točk z lahkotnostjo, ki se zdi skoraj spontana. In ja, vračamo se po več.

Kar nas pripelje do Chandos Anthems, niza 11 obsežnih del za zbor, solista in orkester na besedila psalmov, ki jih je Handel skomponiral med svojim delovanjem kot »domači skladatelj« na posestvu Cannons Jamesa Brydgesa, grofa Carnarvona, poznejšega vojvode Chandosa. Tri antifone, predstavljene tukaj, so med zadnjimi, ki so nastale, in imajo štiriglasne zbore za razliko od zgodnejših triglasnih zasedb. Lahko mirno rečemo, da boste, če ljubite Handlove zbore in solistične arije, tu našli nekatere njegove bolj razburljive, tehnično bleščeče, nadvse ponovljive stvaritve, ki so po razpoloženju vedno vzpodbudne in jih idealno izvajata prvovrsten zbor in orkester, veličastno posnete v dopolnjujoči akustiki kapele Trinity Collegea v Cambridgeu.

Moram reči, da se glas Emme Kirkby s starostjo le izboljšuje; njen ton je toplejši in bolj zaobljen, njeni interpretativni instinkti, ki so vedno zanesljivi, pa so tu v polnem razmahu. Ostali trije solisti so enako močni, a name je posebej naredila vtis sijajna izvedba arije »Like as the smoke vanisheth« v skladbi Let God arise, ki jo je podal tenorist James Gilchrist, in basist Neal Davies z dosledno bogatim, živahnim tonom in izobraženo glasbenostjo. Ta zbor je vedno užitek poslušati - pevci, tako dobro šolani in inteligentni, nikjer ne naredijo napake - orkester pa ne potrebuje potrditve svojih referenc pri izvajanju baročne glasbe. Dirigent Stephen Layton se zadnje čase zdi, da se pojavlja povsod - in vsi smo zaradi tega bolj srečni. Ali smemo upati, da bodo ti isti izvajalci kmalu katalogu dodali še preostale Chandos Anthems?

David Vernier