Handel - Chandos Anthems Nos 7, 9 & 11a

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Classica Répertoire France (Xavier de Gaulle).

Händel je svojih enajst Chandos Anthems (imenovanih tudi »Anthems pour Cannons« po kapeli, dokončani leta 1720) napisal v letih 1717–1718. Tu izbrani trije spadajo v zadnji slog, s štirimi solisti in štiriglasnim zborom, izbor pa se izkaže za odličnega, da dá celostno predstavo o teh majhnih mojstrovinah. Instrumentarij je razmeroma preprost: godala (brez viol), pihala (predvsem oboa in fagot), orgelski continuo. Njihova besedila so vzeta iz Book of Common Prayer in ustrezajo psalmom 135, 148, 117 in 68. Prvi »O Praise the Lord with one consent« (HWV 254) spada v čisto slavnostno Händlovo žilico, kjer so štiri solistične arije (med njimi se alt izloči kot čisto čustveni uspeh, ki ga je preobrazil izvrstni Iestyn Davies) uokvirjene z zbori posebej virtuoznega kontrapunkta. »Let God arise« (HWV 256a) je bolj angažiranega razpoloženja in Božji sovražniki so tu obsojeni na pokol: ne bo presenetljivo, da tu najdemo samoparodijo »Conquassabit capita« iz njegovega Dixit Dominus! Tretja Anthem: »My Song shall be always« (HWV 252) je najbolj meditativna in omogoča občudovanje zlasti zelo lepe in zelo vpletene izvedbe tenorista Jamesa Gilchrista. Vendar, tu kot na celotni plošči, obžalujemo izbiro Emme Kirkby, katere zunanje afektiranje je zdaj le še krinka za slabosti; na srečo ta spodrsljaj le malo zaznamuje uspeh celote. Nasprotno Neal Davies, hkrati diskreten in lepo prisoten, potrjuje vrhunske kvalitete, ki jih poznamo. Academy of Ancient Music z veliko nadarjenostjo in brezhibno vodilno črto vrti ta bogat govor (presenetljiva uvodna Sonata v »Let God arise«, pa tudi pihala v uvodu HVW 252!). Veliki zmagovalci tega izjemnega posnetka ostajata Zbor Trinity Collegea z vzorno močjo-mehkobo in natančnostjo ter Stephen Layton, na vrhuncu svoje umetnosti, ki vse zaobjame v obsežnem karizmatičnem in ganljivem gestu.