Bach: St John Passion

Janezov pasijon ★★★★★

In tako k JS Bachu samemu. Tiskarski roki so neizprosna stvar in se vsako leto zarotijo, da velikonočnih glasbenih kritik ni v velikonočnih nedeljskih časopisih, zato mi dovolite trenutek, da se vrnem in premislim o veliko petkovem Janezovem pasijonu, ki so ga izvedli Polyphony in Orchestra of the Age of Enlightenment pod vodstvom Stephena Laytona. Čeprav se obisk cerkva zmanjšuje, se zdi, da je želja po poslušanju krščanske zgodbe in njenega sporočila odrešitve v teh mrzličnih časih močna kot vedno, saj izvedbe Bachovih pasijonov po vsej državi privabljajo veliko občinstva, ki išče občutek božanskega.

Seveda je v Bachu vedno globoka duhovnost, še posebej pa, kadar ga tako iskreno izvajajo vrhunski glasbeniki, kot je tenorist Nick Pritchard (žal v nobenem sorodstvu), evangelist v izvedbi zbora Polyphony. Pel je po spominu z izjemno skrbnostjo in svojo zgodbo posredoval neposredno vsakemu izmed nas, pogosto tiho in nežno, prizadet zaradi tega, kar je moral povedati, nato pa vidno jezen nad topoglavim zborom, ki je zahteval Jezusovo križanje. To je bila izjemna interpretacija, evangelist za današnji čas.

Basist Ashley Riches je bil enako živ v svojem posmehljivem prikazu ciničnega Pilata, z intenzivnimi, ganljivimi soloti sopranistke Rowan Pierce, tenorista Ruairija Bowena in mezzosopranistke Helen Charlston, ki je žalost in zmagoslavje v Es ist vollbracht! obvladala z osupljivo jasnostjo. Obligatna igra znotraj orkestra je bila vseskozi elegantna. In za vsemi njimi je trdno, pozorno na vsako nianso v drami, stal Polyphony, z ostro dikcijo in natančnim fraziranjem. Preprosto izvrstno.