Grainger: Jungle Book

Pred nami je druga plošča v zadnjih mesecih, ki nas postavi iz oči v oči z Graingerjem. Njegova glasba (ali taka glasba, kot jo imamo na obeh teh recitalih) spominja na to, kar si predstavljam kot učinek njegove fizične prisotnosti. Odpira vrata in okna, sprošča nenadne izbruhe energije, zahteva odkrit odziv, vam zaustavi dih in vas spomni, da ste živi: obenem pa se ne zadržuje dolgo. Katalog njegovih del (glej The Percy Grainger Companion: Thames & Hudson: 1981) je sam po sebi ganljiv in osupljiv zapis, ker je bilo njegovo življenje na videz tako raznoliko, njegova ‘dela’ (»postrežena«, kot bi rekel sam, v toliko preoblekah) pa so bila le njegov del.

Le dve skladbi sta skupni tej plošči in programu Johna Eliota Gardinerja pri Philips. Ena je slavni Shallow Brown, ki ga, enkrat slišanega, ne pozabiš nikoli. Tu si Stephen Layton in Polyphony zagotovita takojšnjo prednost pred Gardinerjem zaradi svojega solista. Seveda domnevamo, kot so povedali Graingerju, da je to pesem ženske, ki se je pravkar ločila od mornarja, ki ga ljubi in čigar zvestobo prosi: in mogoče je, da bi bila z žensko pevko genija, Baker ali (le pomislite!) Butt, lahko odločilen udarec. Toda pesem je to, čemur je Grainger rekel chantey, pesem moških med moškimi, ki prenaša njihova lastna čustva na način, ki zadovolji tako njo kot njihovo moško ošabnost. Vsekakor zveni bolje tako. In kakšna pesem je to! V Graingerjevi priredbi je hipnotična kot morje samo: predvajajte jo zjutraj in še zvečer jo boste slišali. Pri Gardinerju valovi nabreknejo in se zlomijo neizprosnejše, zbor pa nakazuje ostri posmeh v obraz surove resničnosti. A ta nova je tista, ki gre do srca. Solist je David Wilson-Johnson, ki v zgoraj omenjeni knjigi prispeva članek o Graingerjevih pesmih. Odpre ga z omembo Shallow Brown, »prve ... ki sem jo slišal, in mislil sem, da je njena intenzivnost osupljiva«, ta misel pa odmeva, ko jo zdaj poje z vso zasluženo mero strasti.

Kot pravi tudi v tem poglavju, jo je »težko umestiti v program«, a tu služi kot predigra k pesmim iz Jungle Book, ki imajo vitalnosti na pretek. Bogate s harmonijami in zvočnostmi izvirajo iz skoraj katerega koli časa med 1898 in 1947 in so čudovito dobro izvedene. V nadaljevanju bi si vsaka skladba zaslužila poseben komentar in vse si zaslužijo nekaj več, kot jim bodo verjetno namenile naše sodobne poslušalske navade. Z Graingerjem (kot z Webernom) je bolje, da se vrnemo v čase plošč 78, poslušamo po tri ali štiri minute naenkrat, razmislimo, ponovno predvajamo in znova uživamo.

Značilnost Hyperionove izdaje, ki pomaga pri tem postopku in prinaša še eno prednost pred Gardinerjem in Philips, je koristna zasnova knjižice: informacije o vsaki skladbi so podane tam, kjer jih želite najti, skupaj z besedilom. Barry Peter Ould je opravil prvovrstno delo, in če je to uvodni zvezek, bodo njegovi nasledniki težko naredili kaj boljšega, kot da sledijo zgledu tega odličnega izvirnika.

John B Steane