Grainger: Jungle Book

Ko sem v mirnem newyorškem predmestju White Plains preživljal običajno viharno mladostništvo, nisem imel pojma, da je tam živel tudi Percy Grainger. Sumim, da za to niso vedeli niti učitelji glasbe na moji nižji in višji srednji šoli (ja, Virginia, v tistih časih so učitelji glasbe še obstajali), sicer bi nas verjetno seznanili z več kot le „Country Gardens“, tisto vrsto „frippery“ skladbe (njegova beseda), ki je Graingerju med njegovimi lastnimi deli ni bila všeč.

Na obeh ploščah slišimo očarljivo mešanico solističnega in zborovskega petja, nekaj slednjega a cappella. Ker imata plošči le dve skupni točki, ni skoraj nobenega razloga, da ne bi kupili obeh CD-jev. Prva točka, Shallow Brown, mornarska pesem, naj bi jo posebej pel moški, čeprav so besede ženske. Baritonist David Wilson-Johnson je zato primernejši ali pristnejši od mezzosopranistke na plošči Philips, a o tem se lahko razpravlja, odvisno od tega, ali si kdo želi verodostojnosti ženske, ki poje ženske besede, ali moškega, ki poje mornarsko pesem. Lesketava kakovost, ki jo dajejo mandoline, mandole, ukulele in kitare, spominja na morje, nato pa so tu še Berliozevski trenutki za godala ali pihala, ki morda nakazujejo globlje valove, močneje po vsaki kitici, ko se ladja oddaljuje. V tem primeru je manj agresivna izvedba (in posnetek) pri Hyperionu učinkovitejša, morje je skoraj otipljivo v mehkem brenkanju in ne v trdem zvoku pod Gardinerjem.

„The Three Ravens“ je bolj izenačen par, a na splošno je Gardinerjev pristop živahnejši, tudi zato, ker nekatere točke na njegovi plošči kažejo razigranost, ki jo dosega le interpretacija, kot „Scotch Strathspey and Reel“ ali „Tribute to Stephen Foster“. A na Laytonovi plošči, ki ima druge cilje, takih živahnih točk skoraj ni.

Grainger je uglasbil triintrideset Kiplingovih pesmi, od katerih jih je bilo dvaindvajset objavljenih, enajst pa jih tvori uglasbitve Jungle Book, naloga, ki se ji je skladatelj posvečal petinpetdeset let, velik del svojega ustvarjalnega življenja, prav tako kot je njegov sodobnik Charles Koechlin enako dolgo ostal očaran nad Kiplingovim delom. Uglasbitve uporabljajo vse mogoče kombinacije glasu in inštrumenta in človek ostaja v strahospoštovanju pred raznolikostjo čustev, ki jih Grainger zna prikazati in priklicati z najpreprostejšimi sredstvi, medtem ko komaj opazimo njegovo uporabo najnovejših skladateljskih tehnik. Izbira inštrumentov je pogosto prepuščena izvajalcem, bolj predpisani so le peti deli. Dejstvo, da je na Laytonovi plošči malo dinamičnih razlik, pomeni, da jo je idealno poslušati v več sejah, vendar ne bi šel tako daleč kot John Wiser s svojo hvalo z medlo grajo v Fanfare 19:3 ob zgodnejši plošči Polyphony pri Hyperionu.

Gardinerjeva plošča je obvezno poslušanje, saj je nemogoče, da te ne bi ponesle navdušujoče skladbe, omenjene zgoraj, ki učinkoviteje poudarijo bolj premišljene skladbe, kot sta „Brigg Fair“ ali „The Three Ravens“. Poslušanje „The Bride's Tragedy“, uglasbitve Swinburna, ali Kiplingovega „Danny Deever“ kliče primerjavo z Ivesom. Zapisi k obema ploščama so odlični: Barry Peter Ould za Hyperion obsežno komentira vsak odsek, Wilfrid Mellers pa je pri Philipsu bolj splošen, a nič manj pronicljiv.