Grainger: Jungle Book

Obsežni cikel Jungle Book je Graingerja zaposloval nič manj kot devetinpetdeset let; natanko od 1898 do 1947! To pove, kakšno zanimanje je gojil za čudovita besedila obeh Kiplingovih Knjig o džungli. Skladatelj jih je zasnoval bodisi za mešani zbor a cappella, bodisi za soliste in zbor z bogatejšo orkestracijo, bodisi z golo orkestrsko spremljavo izbranih mest, na primer godal in harmonija v osrednjem delu pesmi The Beaches of Lukannon, ki jo je Grainger upravičeno imel za redek biser svojega cikla.

Ta zgoščenka vsebuje sicer tudi druge, prav tako vznemirljive ljudske pesmi, vendar to ni njihov prvi posnetek: The Three Ravens je idealno razlago našla že na nedavni zgoščenki Gardinerja, Lord Maxwell's goodnight pa na zgoščenki Decca pod Brittnovim vodstvom. Kljub temu ta večina zgoščenki doslej neizdanih skladb prinaša zelo lepa presenečenja, na primer The Only Son, poln zlovešče čarobnosti, s skrivnostnim oddaljenim hukanjem, ali zelo glamurozno uspavanko Good bye to Love, ki jo spremlja zbor z zaprtimi usti.

Ob izjemni izvedbi gibkega in mnogoobraznega zbora (poslušajte basiste v The Running of Shindland) ter zelo navdahnjenih solistov (prim. zelo zavzete in ganljive vložke Johna Marka Ainsleyja, na primer v Willow, Willow, nekakšnem dvojniku slovite Desdemonine »vrbove arije«) je ta zgoščenka prav tako obogatitev kot Gardinerjeva: obe skladateljevim melodijam končno podeljujeta plemiško listino, saj je skladatelj še vedno premalo poznan, tako dolgo, kot mnoge predsodke, preživlja samovoljna meja med »resno« in popularno glasbo. Kot Bartók, Kodály, Britten ali Berio je Percy Grainger znal pokazati, da je veliko tistega, kar je bilo skozi stoletja ustvarjeno v senci in anonimnosti, vredno, da najde svoje zasluženo priznanje. A za razliko od njih je bil Grainger pravi »skladatelj ljudske glasbe«: poimenovanje, morda zaznamovano z nelogičnostjo, a dokaz je tu v vsej svoji pristnosti.

Xavier de Gaulle