Grainger: Jungle Book

Zbirke glasbe Percyja Graingerja običajno poudarjajo njeno energijo in živahnost. Ne ta. Pred prvim popolnim posnetkom njegovih zborovskih uglasbitev iz „Jungle Book“ Rudyarda Kiplinga stoji „pomorska pesem“, polna bolečine mnogih Graingerjevih miniatur, ki razkriva globino, ki je njegov sloves veselega posebneža morda ni nakazoval.

Trpljenje, ki je podlaga več skladbam, je agonija odraslega, ki se oklepa otroštva. Je ganljivost glasbe „Mother Goose“ Mauricea Ravela, a bolj neposredna, gola. Malo skladateljev se je s čistostjo in ranljivostjo mladosti poistovetilo tako popolnoma kot Grainger, ki je v skladbah, dolgih redko več kot štiri minute, prenesel nadpovprečno intenzivnost otroških čustev.

Vsi izvajalci na tem posnetku so eno z Graingerjevim duhom. Čeprav ni tako raznolik kot programi, ki jih je Benjamin Britten predstavil na LP-jih, je Laytonov dosledneje krhek in ganljiv. Dojemljivega poslušalca bo ganil do jedra.

Alan G Artner