Germany Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Schwäbische Post/Gmünder Tagespost.

Angleški prevod spodaj

Očarljivo zborovsko žarenje

Koncert za nagrajenca zbora »Choir of Trinity College Cambridge« poudarja izjemen položaj zbora in nagrajenca.

Glasovni žarki kot bleščeča svetloba, razžarevajoči se in zmožni stisniti se v globoko pianissimo temo, so v četrtek zvečer vrelili iz apside cerkve sv. Avguština. Na koncertu v čast letošnjemu nagrajencu, siru Johnu Tavenerju, je »Choir of Trinity College Cambridge« z vokalno kulturo najvišje vrste dokazal svoj svetovni razred.

Zborovski zvok je oprijemljiv, glasovi nosilni, kot da bi hoteli doseči zadnji kotiček in gledalca v zadnji vrsti. Šop srebrnih zvočnih niti približno 30 pevk in pevcev okoli zborovodje Stephena Laytona spleta v očarljivo zborovsko žarenje. Svoje glasove uporabljajo kot fino uglašene instrumente, prežete z dihom človeškosti, z povsem naravnim timbrom in s tehnično natančnostjo, ki je v vsaki fazi koncerta neposredno otipljiva.

Stephen Layton je koncertni program sestavil tako, da je v središče postavil Tavenerjeve skladbe, in ga začel z nežnimi, meditativnimi harmonijami nagrajenčevega predhodnika iz leta 2005, Estonca Arva Pärta. Na koncertu označuje začetek velike hvalnice stvarstvu, ki naj bi našla svoj vrh v Brittnovem »Rejoice in the Lamb«. Redko je mogoče slišati to težko pevljivo, tako z harmonskimi kot ritmičnimi finesami opremljeno, pisano delo v tako živi in vrhunski izvedbi.

Stephen Layton dirigira samosvoje, dela povsem skrčene kretnje in že majhen dvig njegovega kot dirigentska palica uporabljenega rdečega svinčnika pusti zbor cveteti v fortissimo, se potopiti v pianissimo in peti onstransko hitre besedilne odlomke. Pevke in pevci svoje »instrumente« »igrajo« tako izvrstno, da se poslušalec neposredno vživi v razpoloženje dela, v to nenavadno, ekstatično hvalo, v kateri solo sopran steklenojasno obuja »mačka Geoffreyja« in altistka se prepušča »miši kot bitju velikega osebnega poguma«.

V izjemnem položaju, ki ga Britten zaseda v angleški vokalni literaturi s svojo ekstravagantno zasnovo, je treba videti tudi delo sira Johna Tavenerja. Njegove skladbe so sicer veliko bolj mistične in duhovne, a z neposrednim učinkom na dušo poslušalca, zlasti kadar jih zbor iz Cambridgea podaja v tako sijajnem slogu.

K temu sodi »Funeral Ikos«. Kitice iz pogrebne maše za pravoslavne duhovnike, nastale leta 1984, izžarevajo svoj besedilni učinek prek senzacionalne interpretativne umetnosti ženskih in moških glasov. Čisti užitek je naraščanje in upadanje v večglasnem »Alleluji«, ki zaključuje vsako kitico. »Zaskočitev« akordov se brez šiva prelije drug v drugega, besedilo doživi združitev z »rešitvijo« v glasbi: »Polni smo ekstaze, ko le slišimo, da bo tam onkraj večna luč, da je tam raj«.

»Alleluja« prežema tudi »Song For Athene«, ki ga je John Tavener zapisal v spomin na smrt mlade igralke Athene Hariades leta 1993. Izvedba te skladbe na pogrebu princese Diane je Tavenerju prinesla svetovno slavo. Na ostinatnem basu zgornji glasovi slikajo podobe rajskih predstav, ki so prenesene v čudovite harmonije, trkajoče se in spet razrešujoče se akordne valove. Upoštevajoč veliko tradicijo angleške vokalne umetnosti zbor sodobna dela vloži v renesančno vokalno polifonijo Roberta Parsonsa in Thomasa Tallisa. Izjemno mesto na koncertu zavzema motet »Lobet den Herrn« Johanna Sebastiana Bacha, ki visoko vokalno umetnost zbora izrazi v neskončno se zdečih koloraturah in okraskih. Aplavz ni hotel potihniti za ta sijajni koncert.

————————————————————————————————————————

Očarljivo žarenje zborovskega petja

Nagrajenski koncert zbora Choir of Trinity College, Cambridge poudarja izjemen položaj zbora in nagrajenca

Bleščeči žarki zvoka, zmožni stisniti se v najglobljo pianissimo temo, so v četrtek zvečer vrelili iz apside cerkve sv. Avguština. Koncert v čast letošnjemu nagrajencu, siru Johnu Tavenerju, je dokazal svetovni razred zbora Choir of Trinity College, Cambridge in pokazal glasbeno kulturo v najboljši luči.

Zvok zbora je oprijemljiv in glasovi nosijo, kot da bi hoteli doseči zadnji kotiček in občinstvo v zadnji vrsti. Približno trideset pevcev spleta svoje srebrne zvočne niti okoli svojega dirigenta Stephena Laytona in ustvarja očarljivo žarenje zborovskega petja. Svoje glasove uporabljajo kot fino uglašene instrumente, prežete s človeškim dihom, z naravnim timbrom in tehnično sorodnostjo, ki je navzoča v vsaki fazi koncerta.

Stephen Layton je Tavenerjeve skladbe postavil v središče koncertnega programa, začenši z nežnimi, meditativnimi harmonijami nagrajenca iz leta 2005, estonskega skladatelja Arva Pärta. To zaznamuje začetek velike hvalnice stvarstvu, ki doseže svoj vrh z Brittnovim »Rejoice in the Lamb«. Poslušati to težko, ritmično rafinirano, bleščeče delo v tako živi in vrhunski izvedbi je zelo redek užitek.

Edinstveno dirigiranje Stephena Laytona, ki uporablja le minimalne kretnje in rahel dvig svojega rdečega svinčnika (ki je nadomestil tradicionalno palico), pusti zbor cveteti v fortissimo, se potopiti v pianissimo in peti onstransko hitre besedilne odlomke. Pevci svoje »instrumente« »igrajo« s tako popolnostjo, da se občinstvo takoj potopi v razpoloženje skladbe - v to nenavadno, ekstatično hvalo, v kateri sopranistkin kristalno jasen glas obuja »mačka Jeoffreyja« in altistka se posveča »miši« kot »bitju velikega osebnega poguma«.

Podobno kot dojemamo izjemen položaj Brittna v tradiciji angleških skladateljev, moramo obravnavati tudi delo sira Johna Tavenerja. Čeprav so njegove skladbe veliko bolj mistične in duhovne, imajo neposreden učinek, da se dotaknejo duše občinstva, zlasti kadar jih ta zbor iz Cambridgea izvede na tako brezhiben način.

Med njimi »Funeral Ikos«. Fraze, vzete iz pogrebne maše za pravoslavne duhovnike, so nastale leta 1984 in izžarevajo svoj besedilni učinek prek senzacionalne interpretativne spretnosti mladih moških in žensk. Večglasno vzpenjajoče in spuščajoče se »Alleluja«, ki zaključuje vsako frazo, je čisti užitek. Harmonije brezšivno »zaskočijo na svoje mesto« in besedilo doživi zlitje z njegovo razrešitvijo v glasbi. »Z ekstazo smo vžgani, če le slišimo, da tam onkraj je večna luč.«

»Alleluja« prežema tudi »Song for Athene« Johna Tavenerja, ki ga je napisal v spomin na mlado igralko Athene Hariades leta 1993. Izvedba ob pogrebu princese Diane mu je prinesla svetovno slavo. Na basovskem ostinatu zgornji glasovi slikajo podobo nebeških videnj, prepisanih skozi čudovite harmonije ter nenehno trkajoče se in razrešujoče se akorde. V poklon veliki angleški tradiciji vokalne umetnosti zbor sodobno glasbo vgradi med skladbe renesančne polifonije Roberta Parsonsa in Thomasa Tallisa.

Motet »Lobet den Herrn« Johanna Sebastiana Bacha je bil vrhunec koncerta, ki je z navidez neskončnimi koloraturami in okraski poudaril vrhunske vokalne zmožnosti zbora.

Aplavz kot da ni hotel potihniti po tem veličastnem koncertu.

© Alexander Gebhard