Germany Tour

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Rems-Zeitung.

Tok polifonih valov

Festival evropske cerkvene glasbe: Choir of Trinity College Cambridge zagotovi sijajen vrhunec

To, kar je 30 mladih moških in žensk iz zbora Choir of Trinity College Cambridge ponudilo v stolnici (Minster), je bilo preprosto neprekosljivo. Festival evropske cerkvene glasbe je v četrtek zvečer dosegel tako sijajen vrhunec, da na misel pridejo le presežniki.

Nekateri so bili v bazenu, nekaj jih je šlo na sprehod, mnogi so samo dolgo spali, vsi so bili presenečeni, kako poceni je tu alkoholna pijača, sta odgovorili Nina in Susie, dve pevki zbora Trinity College Choir, ko ju je Katharina Ott na pogovoru pred koncertom vprašala, kaj počneta na prosti dan. To so, hvala Bogu, povsem običajni mladi ljudje. Vendar.

Lahko bi rekli, da tako popolnega zborovskega petja še nikoli nismo slišali. Potem pa se nečesa spomnimo: enkrat prej, pred petimi leti, sta Stephen Layton in njegov ansambel zbudila podobno navdušenje v cerkvi St Augustine’s Church. In skoraj ni mogoče verjeti, da, čeprav je bil dirigent isti, ni bil takrat nihče od teh članov zbora prisoten. Kako je sploh mogoče, da Layton kljub tako visoki fluktuaciji ohranja takšno raven?

In kar je še več, čeprav zelo malo njegovih pevcev ne študira glasbe, temveč najrazličnejše druge predmete (med njimi mnoge jezike, kar seveda pomaga pri učenju besedil in na turnejah).

Tokrat je v stolnici še boljše kot leta 2013, opaža prijazni, skromni dirigent: čudoviti prostor v cerkvi daje zvoku priložnost, ki jo potrebuje, da se razvije. Torej je zahtevna akustika v stolnici tako preprosta?

Kaj je povzročilo, da so poslušalci v povsem polni stolnici uro in pol komaj upali dihati, mnogi so si morali obrisati solzo iz kota očesa, tisti na odru pa so prejeli stoječe ovacije – in grmeči aplavz bi se nadaljeval, dokler bi zbor želel stati tam. Seveda je v prvi vrsti sam čarodej Stephen Layton tisti, ki se zdi, da ustvarja neverjetno napetost, energijsko polje, ki obdaja ves zbor. Dirigira – kot pred petimi leti – samo s svinčnikom v desni roki – ne posebej spektakularno, pogosto udarja razmeroma daleč vnaprej; velikih kretenj uporablja redko, na primer pri zadnji točki sporeda (Arnold Bax, „This worldes joie“), a takrat gre za dramatične vrhunce in preplavljajoče trenutke zvoka.

Od pianissima do fortississima: nadzorovan zvok

In kar lahko Trinity College Choir ponudi glede zvoka, je fenomenalno: od najnežnejšega pianissima do fortississima je zvok vedno nadzorovan. Začetki popolnoma skupaj; očarljivi konci, ki lebdijo v višavah stolnice; intonacija je povsem brezhibna, ansambel pa po 90 minutah ni kazal znakov utrujenosti (niti dve gospodični, ki so jima zaupali sole med drugim dodatkom in ju je briljantno opravili).

Bil je „zvočni korpus“ v pravem pomenu besede, v katerem je celota daleč več kot vsota delov. Čeprav se tega ni videlo, so vsi dihali skupaj; zlasti v zelo zahtevni novi glasbi so morali dihati zborovsko, a tega ni bilo opaziti. Vsi glasovi v zboru žarijo v ravni črti, brez tremola, brezhibno, a nikoli brez topline.

Stephen Layton, kot sta vnaprej razkrili pevki, zbor razporeja drugače, glede na zasedbo in prostor. Je to skrivnost popolnosti? V prvi vrsti so soprani in alti pomešani po sistemu, ki ga pozna le Layton. V drugi vrsti na levi (gledano od občinstva) več basov, na desnem koncu tenorji, a tudi ženski glasovi obeh vrst, v tretji vrsti pa predstavniki vseh štirih glasovnih partij. Poskus akustičnega prepoznavanja „vodij sekcij“ je spodletel: če sem mislil, da sem prepoznal sopranskega solista četrtega z leve, je v naslednji skladbi iz tistih mest na desni zasijal drug bleščeč glas; očitno preprosto ni vodilnih glasov: vsakdo bi lahko nastopal kot solist, a skupaj najdejo skupno tonsko barvo.

A vsak je tudi odgovoren zase, nihče se ne vodi po sosedu: „Nimamo nobenih ‚potnikov‘,“ pravi ena od pevk, kar nedvomno pomeni „priveskov“. Ker ves zbor poje na pamet – angleško, nemško, rusko, poljsko, latvijsko, na prejšnji turneji tudi japonsko – so vse oči uprte v dirigenta ali druge pevce. Med zborom je zagotovo obstajala interakcija.

Posamezno sta se dala prepoznati le dva glasova: drobna svetlolasa sopranistka, tretja z desne v prvi vrsti, ki je intonirala uvodne tone – brez glasbenih vilic ali kakršnega koli drugega instrumenta. Mlada ženska mora imeti absolutni posluh. Prepoznati je bilo mogoče tudi mladeniča skrajno levo: Kje ta vitki mladenič najde tako izjemno nizke tone? Obseg običajnega zborovskega basa sega do E, morda celo Es. Tu smo slišali C ali H, torej še terco ali celo kvarto nižje.

Kot da bi ta glasba bila doma v stolnici

Tako je stolnico napolnila vznemirljiva glasba. Med prvimi petimi skladbami iz 16. stoletja, zapetimi brez premora, je človek pomislil: te skladbe so tu preprosto doma. Polifoni valovi so vrveli skozi zbor in zgradbo. S tem mirnim, a zbranim petjem so se svetlobni oblaki zvoka vili skozi gotske stene. Uglasbitve „Ave Maria“ so napele lok od renesanse do moderne, in glej, kljub 400 letom razlike med njimi so bila dela osupljivo blizu. Popolna zborovska kultura je poskrbela, da je človek z začudenjem poslušal celo skladbe našega lastnega stoletja: tako točno mora zveneti. Disonance in zapleteni ritmi nenadoma ne zvenijo neprijetno ušesu globoko ganjenega poslušalca.

Žal vsake posamezne skladbe ni mogoče obravnavati tu: izjemni vrhunci so bili morda petglasni motet „Exultate Deo“ Palestrine na začetku, z neverjetno lepim fraziranjem v vseh glasovnih partijah. Vznemirljiva je bila Pärtova „Bogoroditse Djevo“ (nastala 1990) z izmeničnimi meditativnimi dolgimi toni in ritmičnim skandiranjem. „O magnum mysterium“ Jaakka Mäntyjärvija (2007) je zahteval skrajne višine in globine. „Agnus Dei“ Ralpha Vaughana Williamsa je bil večplasten, solo in tutti pa sta se organsko izmenjevala, močno čustveni „This worldes joie“ Arnolda Baxa pa je bil bogat s kontrasti: topo ritmično skandiranje, ko gre za smrt, sijaj v metaforah narave, elegična negotovost na koncu in upanje na odrešitev. Po dveh dodatkih je Stephen Layton poslal svoje pevce v topel poletni večer: želeli so „praznovati rojstni dan ene od pevk“. Ob pogledu na te mlade ljudi se ni dalo opaziti, da so pravkar predstavili glasbeno odličnost.

Oba organista, Alexander Hamilton in Asher Oliver, nedvomno visoko usposobljena, naj odpustita, da so bili njuni orgelski intermezzi dojeti skoraj izključno kot zagotavljanje odmorov za zbor. Tudi poslušalci so te trenutke potrebovali, da so čutno napetost nekoliko znižali. Kajti pozor: ta glasba bi lahko povzročala odvisnost.