Germany Tour

Choir of Trinity College Cambridge navdušil

Ko so po koncertu Sirju Johnu Tavenerju podelili nagrado za evropsko cerkveno glasbo, so pri nekaterih članih Choir of Trinity College Cambridge opazili določene znake izčrpanosti, celo solze, ki so lahko bile tudi posledica ganjenosti ob slovesnem trenutku; kot obiskovalcem koncerta pa nam je bilo skoraj lahko, saj smo tako dobili dokaz, da so bili ti 32 mladi pevke in pevci v resnici ljudje iz mesa in krvi - tako nezemeljsko je bilo to, kar so ponudili v četrtek zvečer v cerkvi Augustinuskirche.

Prej je ta zbor pod vodstvom Stephena Laytona dobri dve uri (v občutku morda 30 minut) v cerkveni prostor začaral glasbo na najvišji ravni.
Stali so na zborovskem podiju v razmeroma velikem medsebojnem razmiku, med petjem praktično negibni, tudi pri najbolj ekspresivnih fortissimo mestih mladim ljudem ni bilo videti nobenega napora. V obrazih se je videlo veselje do muziciranja, spoštovanje do del, ki so bila tu interpretirana na idealen način, in skrajna zbranost.
Vsak in vsaka se je zdel, da poje zase, pri tem vase, a tudi prisluškujoč drugim: tako so se zlili v en sam umetniški organizem, katerega funkcije je Stephen Layton večinoma prikliceval z zelo mirno, zadržano gestiko (z rdečim svinčnikom namesto dirigentske palice!); samo njegova telesna napetost je razkrivala njegovo prisotnost - in kadar je segel po veliki gesti, se je zdelo, da se cerkev trese.
Neverjetno, da lahko 32-članski zbor razvije tako dinamični razpon, na primer pri sklepni »Alleluja« v »Song for Athene« Johna Tavenerja ali v »Exultate Deo« Francisa Poulenca. Pri tem je zbor kot nekaj samoumevnega pel ves koncert na pamet, čeprav je bilo treba obvladati štiri različne jezike (angleščino, latinščino, nemščino in »cerkveno slovanščino« pri »Bogoroditse Djevo« Arva Pärta).
Izvedena dela so nastala v renesansi, baroku in 20. stoletju: fascinantno, kako popolnoma so se zborovska dela iz teh med seboj zelo oddaljenih obdobij v interpretaciji univerzitetnega zbora ujemala in jasno se je pokazalo tudi, da se skladatelji, kot so Francis Poulenc ali Benjamin Britten in prav tako John Tavener, zavedajo svojih korenin. Kot primer naj navedemo »Funeral Ikos« Johna Tavenerja, v katerem so se psalmodirajoči unison, gregorijanski zvoki, koralnim podobne fraze s trdimi arhaičnimi intervali in disonancami povsem samoumevno zlili skupaj - eklekticizem v najboljši obliki. To je glasbeni credo sira Johna: glasba je medkulturna in medverska (in seveda tudi medepohalna!), v njej se kaže sveto v človeku. »Music must have a sacred quality«, je rekel sir John v pogovoru z umetniki, in »Kar ni mogoče peti, ni vredno, da se napiše.«
Ali pogosto sliši svoja dela tako popolno odpeta? Kakovost Choir of Trinity College je težko pojasniti, tudi z dolgo tradicijo (korenine segajo v 14. stoletje!); navsezadnje mora po naravi stvari v zasedbi obstajati velika fluktuacija. Železna disciplina in visoka glasbenost morata biti prisotni pri vsakem posameznem članu zbora, zraven pa mora priti najnatančnejše vajalno delo, sicer te neverjetne natančnosti ne bi bilo mogoče doseči: nastopi kot iz enih ust; kristalno jasen sopran z najintenzivnejšo svetlobo (včasih celo bolj »steklorezen« kot v »I hear a voice from heaven« Herberta Howellsa) ; enakovreden, intenziven alt (okrepljen z dvema ali tremi kontratenoristi); tenorji, ki nimajo nobenih težav z najvišjimi legami; temeljni basi, ki očitno ne potrebujejo dihanja: v »Song for Athene« Johna Tavenerja so več minut držali izjemno globok »orgelski pedal« (veliki E ali celo Es?), ne da bi se tudi ob natančnem poslušanju opazilo kakršno koli dihanje. In pri tem mladi pevci niso opustili niti milimetra svoje intonacije. Ta absolutna intonacijska zanesljivost je sploh ena najbolj vtisljivih značilnosti tega ansambla, še posebej ker je bil večji del koncerta odpet a cappella.
Samo pri sklepni »Rejoice in the lamb« Benjamina Brittna je z važno zvokoslikarsko funkcijo prišel zraven pozitiv, ki ga je igral Jeremy Cole; spremljal je tudi osemglasni Bachov motet »Lobet den Herrn«, ki je z zadihanim tempom, skoraj že pretirano virtuozno, švignil skozi Augustinuskirche.
Majhen predah je zboru omogočila organistka Eleanor Kornas, ki je Bachovo Sinfonio h kantati št. 29 prav tako podala slovesno zategnjeno in strogo ritmizirano.
Sedeži v Augustinuskirche so bili seveda razprodani in vsak, ki ni dobil vstopnice, je zamudil duhovno doživetje, glasbeni dogodek prvega reda. Med obiskovalci je bilo veliko zborovskih pevcev, zato se je v odmoru in po koncertu pogosto slišalo vprašanje: »Ali je treba biti zavisten?« Odgovor je bil jasen »Ne«. Tu je človek doživel (peto ali šesto) dimenzijo, ki ne more biti merilo za »običajnega« zborovskega pevca.

European Church Music Festival: The Choir of Trinity College Cambridge je navdušil občinstvo.

Ko je bila po koncertu Sirju Johnu Tavenerju podeljena nagrada za evropsko cerkveno glasbo, so med pevci Trinity College Choir opazili določene znake izčrpanosti in celo kakšno solzo. Obiskovalcu koncerta je bilo to v veliko veselje, saj je potrdilo, da je teh 32 mladih pevcev v resnici ljudi, kar je bilo v kontrastu z skoraj nezemeljsko izvedbo, ki so jo podali v cerkvi St Augustin v četrtek zvečer.

Pred tem sta Stephen Layton in njegov zbor začarala cerkev z dvema urama (ki sta se v resnici zdeli le kot 30 minut) glasbe na najvišji ravni. Stali so, skoraj negibni in razmeroma narazen, na odru, in tudi pri najbolj ekspresivnih fortissimo odlomkih se je zdelo, da pojejo brez napora. Veselje do muziciranja je bilo očitno, kazalo je globoko spoštovanje do skladb, ki so bile izvedene do popolnosti, s skrajno zbranostjo. Vsak se je zdel, da poje zase, skoraj introvertirano, a vendarle vedno natančno poslušajoč druge. Stephen Layton je ta umetniški organizem priklical z zelo mirno in zbrano gestiko (rdeč svinčnik namesto palice!), in le rahli gibi so razkrivali njegovo prisotnost. Toda kadar je gestikuliral najbolj, se je zdelo, da cerkev trepeta.

Neverjetno, da lahko zbor s 32 pevci zajame tako širok razpon dinamične raznolikosti, kot je bilo slišati v sklepni »Alleluja« iz »Song for Athene« Johna Tavenerja ali v »Exultate Deo« Francisa Poulenca. Kljub raznolikosti jezikov (angleščina, latinščina, nemščina in ruščina) je zbor ves spored odpel na pamet, kot da bi bila to najbolj naravna stvar na svetu.

Omenjene skladbe so zajemale renesanso, barok in 20. stoletje in bilo je fascinantno videti, kako je univerzitetni zbor brez šivov interpretiral te široke zgodovinske vrzeli, kar tudi priča o zavedanju skladateljev, kot so Francis Poulenc, Benjamin Britten in John Tavener, o njihovih lastnih glasbenih koreninah. Idealen primer za to je »Funeral Ikos« Johna Tavenerja, kjer se spevani unisono odlomki, gregorijanski koral in koralno navdihnjene fraze naravno prepletajo s hladnimi disonancami - eklekticizem v najboljši obliki. To povzema glasbeni credo sira Johna Tavenerja: glasba je medkulturna in medverska (in lahko združuje številne različne dobe) in razkriva božanski vidik človeškega bivanja. »Music must have a sacred quality«, je rekel sir John v intervjuju, in »kar ni mogoče peti, ni vredno, da se napiše«. Ali pogosto dobi priložnost slišati svoja dela, izvedena tako popolno?

Kakovost Choir of Trinity College ostaja težko pojasniti, tudi če se lahko ozrejo na dolgo tradicijo (njena ustanovitev sega v 14. stoletje!). Navsezadnje je sestava zbora nenehno spremenljiva. Stroga disciplina in izjemna glasbenost morata biti lastni vsakemu članu zbora, skupaj z natančnimi vajami, kar jim omogoča doseči tako neverjetno natančnost. Nastopi, ki se zdijo odpeti z enim glasom, kristalno jasni soprani najintenzivnejšega sijaja (včasih celo »steklorezni«, kot v »I heard a voice from heaven« Herberta Howellsa), enako dovršeni in intenzivni alti (okrepljeni z dvema ali tremi kontratenoristi), tenorji, ki so brez napora lebdeli tudi v najvišjih legah; globoki in trdni basi, ki očitno ne potrebujejo dihanja: v »Song for Athene« Johna Tavenerja so držali izjemno globok »pedalni ton« (nizki E ali celo Es?), ne da bi kdaj izdali potrebo po vdihu.

Poleg tega se intonacija mladih pevcev ni premaknila niti za las. Popolna intonacija je bila sploh najbolj impresivna značilnost tega ansambla, še posebej ker je bil večji del koncerta odpet a cappella. Šele pri sklepni »Rejoice in the Lamb« Benjamina Brittna je z važno onomatopejsko spremljavo prispeval komorni orgelski pozitiv, ki ga je igral Jeremy Cole. Spremljal je tudi osemglasni Bachov motet »Lobet den Herrn«, ki je z zadihanim, skoraj pretirano virtuoznim tempom švignil skozi cerkev St Augustin.

Organistka Eleanor Kornas je zboru omogočila kratek odmor z igranjem Bachove Sinfonie iz kantate 29, prav tako slovesno in ritmično trdno.

Cerkev St Augustin je bila očitno razprodana in vsak, ki ni uspel dobiti vstopnice, je zamudil duhovno doživetje in glasbeni dogodek najvišje ravni. Med občinstvom je bilo veliko zborovskih pevcev, zato je bilo v odmoru in po koncertu pogosto slišati vprašanje: »Ali smo upravičeni biti zavistni?« Odgovor na to vprašanje je jasen »ne«. Tu doživeto je bila (peta ali šesta) dimenzija, ki jasno leži onkraj merila vsakega »običajnega« pevca.