Germany Tour

Angleško besedilo spodaj

Veliko poslušalsko doživetje, ki daje slutiti popolnost

Zbor Choir of Trinity College Cambridge iz Anglije poje v okviru mednarodnih stolnih koncertov v Blasiusdomu v St. Blasienu.

ST. BLASIEN. Ob koncu koncerta zbora Choir of Trinity College Cambridge so bili izvlečeni vsi registri odobravanja. Pevke in pevci, ki jih je revija Gramophone uvrstila na peto mesto najboljših zborov na svetu, so se v soboto zvečer v Blasius Domu zapeli na prvo mesto. S zahtevano in prejeto podporo akustike so izčarali izredna zvočna spektra.

Z izjemo svetovnega praočeta Johanna Sebastiana Bacha ter Francozov Francisa Poulenca in Louisa Vierna so prevladovali britanski skladatelji 16. in 20. stoletja. Stephen Laxton je od svojih mladih zahteval zvočne podobe, ki so vsakega posameznika silile k homogenosti, a zahtevale solistično znanje. Poda takt in nato opusti taktiranje. Dviga, razteguje, spušča, prepleta tone, primerljivo z ruskimi dirigenti, ki znotraj pevskega kroga delujejo z majhno gestiko. Laxton pa z razmahom gest nakazuje razpoloženja, ki jih je treba oblikovati.

Ker je bil celoten program zapet na pamet, so se pevke in pevci pustili voditi Laytonovi mimiki, konicam prstov, gibanju telesa in rok. Najtežje disonance, čisto izoblikovane, so bile že same po sebi lepe, v razrešitvi pa nato nebeške. Če »popolno« petje sploh lahko obstaja, ga je bilo morda slišati od zbora Choir of Trinity College Cambridge.

Na orglah sta igrala Jeremy Cole in Eleanor Kornas, članica Royal College of Organists in orgelski štipendist na Trinity Collegeu. S Sinfonijo h kantati št. 29 Johanna Sebastiana Bacha so se orgle postavile v sredo zbora in nadaljevale njegove zvočne podobe. Zbor je uvodoma motet Lobet den Herren alle Heiden (BWV 230) izvedel z orgelske empore. Po orgelskem dopolnilu so se podali v stebrni hodnik kupolaste stavbe.

Stephan Layton je dirigiral iz osrednje zvezde Bogoroditse Djevo Estonca Arvona Pärta. V dozorelih dinamikah je vsak član zbora povezal glasbeni šopek, ki se je od kupole odbijal nazaj. »Mother of God, here I stand« Angleža Johna Tavernerja se je brez prekinitve nadaljevalo, sledil pa je Ave Maria angleškega jezuita Roberta Parsonsa (1535 do 1571). Iz prezbiterija sta zazvenela »Salvator mundi« Thomasa Tallisa (1505 do 1585) in »Loquebantur varis linguis«. Drugi skok čez stoletja k delu »Let the people praise thee O God« Erikesa Envaldsa (rojen 1977) je povzdignil različne glasbene izrazne oblike.

Stoječe ovacije in vzkliki bravo

Ritmične spremembe ali prosti ritmi na splošno predstavljajo velik izziv. Če jih obvlada zbor, kot je ta, poslušalec doživi očarljivo lepoto glasbene napetosti. Pri Angležu Peterju Bannisterju (rojen 1966) je bilo mogoče slutiti, da napetost izhaja tudi iz razporeditve zbora. Vidimo kvintete v prvih dveh vrstah in moške glasove za njimi. Z Allegro maestoso iz Simfonije št. 3, op. 28 Louisa Vierna so orgle stolnico pretresle. Salve Regina Francoza Francisa Poulenca (1899 do 1963) s kratkimi solističnimi motivi in Exultate Deo z do tedaj najmočnejšimi dinamičnimi spremembami sta izzvala stoječe ploskanje, vzklike bravo in vriskanje občinstva. Z dvema dodatkoma se je zbor zahvalil.

Ob tolikšni zahtevani popolnosti ne preseneča, da si je Layton izprosil, da med koncertom ni dovoljeno fotografirati, tudi ne brez bliskavice in tudi ne med dodatki. K fotografskemu terminu nato ni prišel noben član zbora. Kljub temu v spominu ostane enkratna zvočna podoba.

-------

Glasbena pojedina, ki je dajala slutiti popolnost.

V okviru niza Mednarodnih stolnih koncertov zbor Choir of Trinity College, Cambridge poje v 'Blasiusdomu' v St Blasienu.

ST BLASIEN. Vsak mogoč znak aplavza je bilo videti in slišati po koncertu zbora Choir of Trinity College, Cambridge. Pevci pred kratkim hvaljenega petega najboljšega zbora na svetu (Grammophone Maganzine) so se v soboto zvečer zapeli na štartni položaj. S želeno in dobljeno podporo akustike stolnice so izčarali izredne zvočne podobe.

Z izjemo vseobsegajočega glasbenega prednika Johanna Sebastiana Bacha in francoskih skladateljev Francisa Poulenca in Louisa Vierna so večer prevladovali angleški skladatelji 16. in 20. stoletja. Stephen Layton je od svojih mladih pevcev zahteval zvočne podobe, ki so zahtevale zlitost, a terjale solistično strokovnost. Poda tempo, nato pa se izogiba udarjanju takta. Dviga, razteguje, spušča in prepleta zvok, primerljivo z ruskim dirigentom, ki nastopa z majhno skupino pevcev. Vendar Layton uporablja tudi razmašne geste za ustvarjanje ustreznega vzdušja.

Zbor večinoma izvaja glasbo angleških skladateljev

Ker je bil celoten program zapet na pamet, so pevce skozi glasbo vodili Laytonov izraz obraza, konice prstov, gibanje telesa in gestikulacija rok. Najtežje disonance, brezhibno oblikovane, so bile kot take že lepe, a v svoji razrešitvi so postale božanske. Če kaj takega, kot je 'popolno petje', obstaja, ga je podal zbor Choir of Trinity College, Cambridge.

Jeremy Cole in Eleanor Kornos, oba člana Royal College of Organists in orgelska štipendista na Trinity Collegeu, sta igrala orgle. Bachova Sinfonia iz kantate 29 je podaljšala ustvarjeni zvočni svet, ki ga je ustvaril zbor. Koncert se je z galerije začel z Bachovim motetom 'Lobet den Herrn alle Heiden' (BWV 230), preden je zbor v procesiji stopil, da bi stal med kolonadami kupolaste stavbe.

Stephen Layton je dirigiral Pärtov 'Bogoroditse Djevo' iz središča kupole. Vsak član zbora je prispeval k ustvarjanju dinamično zrelega šopka zvoka, ki je odmeval s kupole stolnice. Tavenerjev 'Mother of God, here I stand' in Parsonov 'Ave Maria' sta sledila brez najmanjše prekinitve. Tallisov 'Salvator Mundi' in 'Loquebantur varis linguis' sta bila zapeta s prezbiterija. Drugi kronološki skok k Esenvaldsovemu (r. 1977) 'Let the people praise thee, O God' je poudaril različne glasbene izraze.

Stoječe ovacije in 'bravo'

Ritmične variacije ali prosti ritmi običajno povzročajo velike težave, a če jih zbor obvlada na ta način, poslušalec doživi očarljivo lepoto glasbene napetosti. Glasba Petra Bannisterja je poslušalca navedla k razumevanju, da napetost izhaja tudi iz razporeditve pevcev: kvinteti v prvih dveh vrstah, dopolnjeni z moškimi glasovi, ki stojijo za njimi. Sinfonija št. 3, op. 28 Louisa Vierna je stolnico spravila v tresenje. Poulencov 'Salve Regina' s kratkimi solističnimi temami in 'Exultate Deo' z najmočnejšimi dinamičnimi spremembami sta izzvala stoječe ovacije, 'bravo' in vzklike občinstva. Zbor je svojo zahvalo izrazil z dvema dodatkoma.

Ob takšnem pričakovanju popolnosti se zdi Laytonova želja, naj se ne fotografira, niti brez bliskavice niti med dodatki, povsem upravičena. Žal zbor ni prišel na fotografiranje po koncertu. Kljub temu spomin na enkratno zvočno podobo ostaja vseprisoten.

Poglej podrobnosti koncerta