Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Opera Today (Anne Ozorio).

Finzijeve vrednote so bile zelo individualne: njegovi verski nazori so bili bolj duhovni kot dogmatični. Ta Magnificat ni liturgična uglasbitev, temveč samostojno delo, napisano za ameriški univerzitetni zbor. Dramatičen orgelski uvod (Alexander Hamilton) vodi v niz zborovskih in solističnih variacij na frazo „My soul doth magnify“, ki besedilo ovijajo z različnimi barvami. Postopek se ponovi z drugimi frazami, dodaja teksturo in se konča s frazo „Forever, forever, forever…“, ki se drži, dokler ne izzveni v spoštljivo tišino. „Navidezno rapsodična svoboda Magnificata je urejena s tehniko, pri kateri se melodične konture bodisi pojavijo kot glasbeni ›anagrami‹ ena druge bodisi nekaterim intervalom dajejo skupen poudarek,“ piše Francis Pott, kar v botaničnem izrazju spominja na koribo. „V glasbenem smislu je to pomenilo, da se je ključni zamisli ob ponovnem pojavu nekaj dodalo, tako da se je po začetnem elementu ponavljanja usmerila v novo smer.“ Nunc dimittis Davida Bednalla (2016), vključen v ta posnetek, je poklon Finziju, nastal (z Gloria, ki ni vključena), da se Magnificat lahko uporabi pri večernicah.

Tri miniature, ki sestavljajo Finzijev opus št. 27, so tu slišane: My Lovely One, God is gone up in Welcome Sweet Sacrifice. Zadnja, iz leta 1951, je slišana prva, njena čipkasta zasnova vokalnih partov odmeva vzorce v Magnificat. Tu je večno priljubljeni God is gone up okrepljen s trobilno fanfaro, kar krepi učinek. V nadaljevanju podobe iz Magnificata je bila Finzijeva White-flowering Days del „A Garland for the Queen“, zbirke zborovskih pesmi različnih skladateljev, krstno izvedene večer pred kronanjem leta 1953. Tako „venčanje“, prepletanje partov v povezano celoto. V Finzijevih Seven Poems of Robert Bridges op. 17 (1935-7) je Finzi prvoosebno ednino Bridgesovih pesmi, ki se ponuja za enoglasno uglasbitev, priredil v polifono izražanje. Tretja pesem „My spirit sang all day“ z refrenom „O my joy“ je živahna. Za Finzija je beseda „joy“ pomenila osebno srečo. Joy Finzi je skladatelju pomenila več kot karkoli drugega. Kateri koli sistem prepričanj, ki ga je imel, je izhajal iz temeljev njune zveze. Zadnja pesem „Haste on, my joys“ nežno uravnoteži dur in mol, kar pri Finziju prikliče, kar Pott primerno opiše kot „an apt canonic rhythm whereby the upper voices seem to be perpetually nudging the lower ones along“. Gerald in Joy, v bistvu.

Stephen Banfield, Finzijev biograf, je Lo, the Full Final Sacrifice opisal kot „intense, almost necromantic atmosphere, laden with incense“, zelo High Church, anglokatoliške narave. Po nespremljanih Seven Songs of Robert Bridges se orgelski uvod zdi še globlji. Finzi združi dve pesmi Richarda Crashawa (1612-1649), po Adoro te in Lauda Sion Salvatorum svetega Tomaža Akvinskega. Skrivnost evharistije je ujeta v kontemplativni uglasbitvi, kjer so zborovski parti fino razdeljeni. Kot v besedilu se vrstice prekrivajo in prikličejo koncept občestva. „Oh, let that love which thus makes Thee, mix with our low mortality“. Zelo visoka tesitura na tej točki lahko nakazuje zvonec, ki naznanja posvetitev. V drugem delu „Rise, royal Sion!“ duh krepi „the living and life-giving bread“. Tako oživljeni se lahko tenorski part (Edward Cunningham) prebije v ospredje in se vzpne nad zbor. „O soft self-wounding pelican whose breast weeps balm for wounded man“. S pridružitvijo basa (Frankie Postles) in zbora skladba doseže svojo razrešitev, s slavnostnim okrasjem na zadnjem „Amen“.