Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (Rob Barnett).

V tem kontekstu boste verjetno postrani gledali ali povsem zavrnili mnenje nekoga, ki si, čeprav požira Finzijeve samospeve s klavirjem, želi, da bi jih Finzi vse orkestriral. Skladatelj je to storil za When I Set Out for Lyonnesse. Kako si želim, da bi to storil tudi za Budmouth Dears, The Clock of the Years, Childhood among the Ferns in Channel Firing. Moja „tolažilna nagrada“ bi bile orkestracije Howarda Fergusona, ki je imel, se mi zdi, nadnaraven občutek za Finzija; a tega ni bilo. Nekaj globoko in ganljivo odmeva v Finzijevi obravnavi orkestra in z njim; ali bi bil Dies Natalis brez godalnega orkestra enako zajemalno učinkovit? Tu sta dve deli, ki obstajata v tistem, kar imam za boljše orkestrske različice (Magnificat in Lo, the full, final sacrifice). Peščica skladb, ki jih je izbral Layton, je slišana z mojo drugo „obsesijo“: orglami. Proti tej neobetavni podlagi sem vseeno zelo želel slišati in preučiti ta disk s 75 minutami Finzijeve glasbe za zbor a capella ali z orglami. Mimogrede, delo Davida Bednalla je v meditativnem slogu, ki nikakor ni neskladen z zrelim Finzijem.

Verjetno je nesramno reči, da se je Stephen Layton že večkrat izkazal; tu ni odstopanja. Zame lahko njegovo ozadje potrdi poslušanje dveh izvrstnih zbirk Graingerja, prav tako po naključju pri Hyperionu (CDH55236 CDH55433). Layton vbrizga povsem primerno žareče barve s trobilnim ansamblom sedmih v God is Gone Up. Pesnikov „zmagoslavni krik“ ima vzporednice v ‚Shout round me‘ v Intimations of Immortality in dejansko v Waltonovem ‚slain‘ v Belshazzar's Feast. Je svetel kot barvna shema na freski Diega Rivere; Finzi je bil nagnjen k temu živemu razpoloženju, kot ga najdemo v trobilnih in rumba vložkih v Intimations of Immortality. Škoda, da Layton ni podlegel isti skušnjavi pri sorodnem duhu v All This Night. Ta skladba je vseeno deležna živahno bujne izvedbe „presenečen od veselja“. Je delo, ki sem ga odkril zgodaj v svojem nastajajočem navdušenju nad Finzijem iz oddaje božičnih pesmi leta 1974.

Verodostojni zapisek v knjižici je napisal skladatelj Francis Pott, peta besedila pa so v knjižici razporejena s povsem predvidljivo Hyperionovo jasnostjo. Enako predvidljiva je jasnost, s katero Laytonov srednje velik zbor (41 za spremljana dela in 35 za nespremljana) oblikuje besede, tako da jih res lahko slišite (večino časa). Layton in zbor sta morala vložiti veliko ur, da sta dosegla ta rezultat.

Razglašajoči Magnificat sem našel v dveh različicah (brez spremljave in z orkestrom) v prvem zagonu Finzijevega preporoda v letih 1979–80. Prva, neokrašena, je bila na LP-ju L'Oiseau Lyre (DSLO32), druga pa je bila del diska Hickoxa pri Argo (ZRG 909) z orkestrom. Delo je z dokumentarnega vidika pomembno, ker je Finzijeva zadnja partitura in ker jo je naročila Iva Dee Hiatt, 1919–1980. Laytonova različica ima širok korak in vodoravno zvočno razporeditev ter veličastno postavljen „škrip“ orgel. Pozornost je namenjena premoru proti koncu, kar močno poudari srebrno krhkost čudovitega registra ‚magnify the lord‘.

Welcome sweet and sacred feast ima nežno neizrazito sladkost. Finzi se ne ustavi pred uporabo melodije iz ene od svojih pesmi iz Let Us Garlands Bring. Tiho introspektivna My lovely one tako kot God Is Gone Up uglasbuje besede Edwarda Taylorja (ok. 1642–1729). Nežna White flowering days je bila utrgana iz večskladateljske antologije Garland for the Queen. Garland kot „zbirka“ je bila posneta v celoti in nazadnje izdana pri Heritage, prvotno pa jo je posnel Boris Ord na Columbia 33CX1063, sicer pa Queen's College Cambridge/Samuel Hayes Guild GMCD7237, Bristol Bach/Glyn Jenkins (1990 Priory PRCD352) in na LP-ju iz leta 1977 pri RCA Gold Seal GL 25062 v izvedbi Exultate Singers/Garretta O'Briena.

Užitki v Seven poems of Robert Bridges se mi zdijo precej bolj zadržani. Izvirajo iz tridesetih let in obsegajo: ‚I praise the tender flower‘ [2:13]; ‚I have loved flowers that fade‘ [2:52]; ‚My spirit sang all day‘ [1:42]; ‚Clear and gentle stream‘ [4:01]; ‚Nightingales‘, [2:55]; ‚Haste on, my joys!‘ [1:57]; ‚Wherefore tonight so full of care‘ [3:26]. Plamen se dvigne više v ‚My spirit sang all day‘, ‚Haste on my joys!‘ pa je vzeta v dobrem tempu, a na splošno se zdi, da Finzi tu še ni našel svoje poti, podobno kot v primeru ciklusa pesmi iz dvajsetih let By Footpath and Stile in zunanjih stavkov Violinskega koncerta.

Zadnja ponudba je Festival Anthem – Lo, the full, final sacrifice, ki ga je naročil ta izjemni duhovnik in glasbenik, častiti Walter Hussey (1909–85) iz St Matthews v Northamptonu. Tako kot Magnificat deluje še učinkoviteje v različici z orkestrom. Kljub temu je bila Finzijeva domišljija očitno vžgana z nizanjem teh dveh pesmi Richarda Crashawa (1613–49). Podoba, figurativna in dobesedna, besed, kot je „O self-wounding Pelican“, je iz Finzija izklesala glasbo, ki seže do premišljenega poslušalca in se ga dotakne. Z odmevom ponovljene besede „come away“ v zadnji (od osmih) kitic zagotavljajo poslovilo, skoraj enako učinkovito kot sklepni „Amen“.

Tako se živo izvedena in posneta zbirka pridružuje prejšnjemu Hyperionovemu Finzijevemu disku. Tudi glede časa in vsebine obstaja še radodarnejša zbirka samo s Finzijem pri Chandosu iz leta 1991, CHAN8936.

To je zelo dobra zbirka in čeprav Seven poems of Robert Bridges ni klasičen prvovrstni Finzi, je delo, ki mu Layton in Hyperion dajeta verjetno najboljšo priložnost. Preostalo je odličen Finzi (in Bednall) z veliko nagrade za poslušalca.