Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (Stephen Barber).

Odlična zbirka Finzijevih krajših zborovskih del

Ker sem o Finziju vedel malo več kot njegov Klarinetni koncert, me je razveselila ta plošča manjših zborovskih del, saj je to žanr, v katerem so angleški skladatelji dvajsetega stoletja blesteli. Tu imamo tako sakralne kot posvetne skladbe. Finzijev idiom je neoromantični pastoralni. To kaže na Vaughana Williamsa, a Vaughana Williamsa tretje in pete in ne četrte in šeste simfonije, čeprav se je glasba, medtem ko sem poslušal, zdela vse manj in manj zares podobna Vaughanu Williamsu.

Magnificat je bil eno zadnjih skladateljevih del, napisan, ko je bil že v primežu zadnje bolezni. Pred uvodno frazo »My soul doth magnify the Lord«, ki se večkrat ponovi, je orgelski uvod. Finzi uporablja svojo tehniko postavljanja majhnih motivov, h katerim se večkrat vrača in jih razvija, s čimer povezuje skladbo. Na enem mestu je popoln premor. Precej nenavadno ni »Gloria Patri«, je pa dobro razvit »Amen«.

To delo je bilo napisano ne za anglikanski Evensong, temveč za večernice, ki uporabljajo Magnificat, ne pa Nunc Dimittis. David Bednall je imel očarljivo zamisel, da napiše Nunc Dimittis, ki bi ga lahko uporabljali s Finzijevim, tako da bi ju lahko skupaj uporabili pri Evensongu. Njegova uglasbitev ostaja blizu Finziju v idiomu, na primer tudi začne z orgelskim solom, a ne preblizu, in na enem mestu sem opazil precej holstovske harmonije. Bednall je očitno napisal tudi »Gloria Patri«, ki ga je mogoče vstaviti v Finzijev Magnificat in tako nadomestiti njegovo odsotnost. Ta tu ni vključen, kar se mi zdi precej zamujena priložnost. Zdi se, da je to prvi posnetek Nunc Dimittis, čeprav kot tak ni razglašen.

Morda bi pričakovali, da bo ta Nunc Dimittis uvrščen takoj za Magnificat, da bi poudarili njuno sorodnost. A v resnici ju ločijo trije anthemi iz op. 27, čeprav ne po številčnem vrstnem redu. Welcome sweet and sacred feast z besedilom metafizičnega pesnika sedemnajstega stoletja Henryja Vaughana je evharistični anthem. My lovely one je bil napisan za poroko. Oba sta sladka in nežna. God is gone up pa je slavnostno delo, napisano za god svete Cecilije, zavetnice glasbe. Stephen Layton je tu dodal trobila, kar je nedvomno povsem neavtentično, a zveni čudovito.

White-flowering days je bil napisan za niz madrigalov, predstavljenih sedanji kraljici, ki spominja na The Triumphs of Oriana, zbirko, predstavljeno kraljici Elizabeti I. leta 1601. Zveni kot pastiš elizabetanskega madrigala, kar je, predvidevam, točno to, kar je. Zdel se mi je očarljiv. All this night, za razliko od ostalih tu zbranih del, je bil napisan za zelo velik zbor. To je kratko in preprosto slavnostno delo.

Bridges, avtor Seven Poems, je bil na začetku dvajsetega stoletja pesnik laureat, a se je v dobi T. S. Eliota in W. H. Audna začel zdeti brezupno zastarel. Finzijeve uglasbitve so drobna dela, tako pesniško kot glasbeno, a kratka in očarljiva ter občasno z nekaj nepričakovanimi harmonijami. Morda jih je najbolje poskusiti po eno ali dve naenkrat.

Lo, the full, final sacrifice je povsem drugačna kupčija. To je dolg in dodelan verse anthem. Napisan je bil za častitega Walterja Husseyja, velikega mecena umetnosti – njegovo najbolj znano naročilo je verjetno Bernsteinovi Chichester Psalms – ko je bil župnik cerkve St Matthew's v Northamptonu, cerkve v anglo-katoliški tradiciji. Predstavljam si, da bi bil ta anthem lahko naročen za praznik Corpus Christi, ki slavi ustanovitev evharistije. Finzi je izbral dve himni, ki jih je sv. Tomaž Akvinski skladal za praznik, v prostih prevodih Richarda Crashawa, še enega metafizičnega pesnika sedemnajstega stoletja, in iz njiju sam izbral kitice, preurejene po svoje. Anthem je napisan v bogatem kromatskem idiomu, ki me nekoliko spominja na pozni Howells, in uporablja tehniko, ki smo jo opazili že prej v Magnificatu, nenehnega razvijanja motivov. To je po vsej verjetnosti najmočnejše delo na plošči.

Izvedbe se mi zdijo popolnoma odlične. Trinity College Choir sestavljajo sedanji dodiplomski študenti, zato ima nenehno spreminjajočo se sestavo. Kljub temu jih je Stephen Layton povezal v skladen in dosleden ansambel, ritmično jasen, tonsko topel, občutljiv za hitro spreminjajoča se razpoloženja glasbe in brez truda – ali vsaj tako se zdi – dosegajoč vrhunce in zapletene odlomke. Ne morem si predstavljati boljših izvedb.

Posnetek je nastal v kapeli Trinity College in Hyperion so pri tem zdaj stari mački. (Dela z orgelsko spremljavo so bila posneta v katedrali v Herefordu.) Zvok je topel, z ravno pravo mero odmeva. Zapis v ovitku, samo v angleščini, je koristen in zanimiv. Vključena so besedila pesmi. Obstajajo še drugi posnetki večine tega repertoarja, razen Bednalla, zlasti eden v izvedbi istoimenskih Finzi Singers pod Paulom Spicerjem, pri založbi Chandos. Vendar je ta zdaj star skoraj trideset let in na voljo le za prenos. Ta nova zbirka je zelo dobrodošla.