Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Music Web International (John Quinn).

Dolgo se mi je zdelo, da, morda z izjemo Ivorja Gurneya, noben skladatelj samospevov ni občutljiveje odgovarjal na nianse angleškega jezika kot Gerald Finzi. Vendar skladatelj Francis Pott v svojem premišljenem eseju v knjižici poda zanimivo – in zelo upravičeno – misel, da se je Finzi, tako kot Delius in Holst, dojemal kot nekakšen outsider, ki gleda v angleško glasbeno establišment. V Finzijevem primeru je lahko svoje prednike izsledil do judovskih italijanskih korenin in, kot nas opominja Pott, je Finzi svoje judovsko poreklo ohranil zasebno. Vsak, ki tega ne ve – ali ne ugane iz njegovega priimka –, bi domneval, da je bil Finzi, s svojo predanostjo ohranjanju in gojenju nejasnih sort angleških jabolk in globokim poznavanjem angleške književnosti, vzoren Anglež. In ta angleškost, kakor koli že opredelimo to lastnost, žari skozi ta program Finzijeve sakralne in posvetne zborovske glasbe.

Na posvetni strani je Stephen Layton opravil razsoden izbor iz skladateljevih večglasnih pesmi. Slišimo celoten niz Seven poems of Robert Bridges. Finzi je baje svojemu prijatelju, skladatelju Robinu Milfordu, priznal, da je z navedenimi pesmimi nezadovoljen, vendar moram reči, da se mi zdijo enakomerno uspešne. Vseh sedem pesmi ima koristi od lepih melodij, harmonij in tekstur in, kar je ključno, v vsaki pesmi Finzi izkazuje značilno občutljivost za besede. Tretja pesem, ‘My spirit sang all day’, je morda najbolj znana; Finzijeva uglasbitev uspešno združuje razgibanost in zamišljenost. ‘Clear and gentle stream’ si zasluži, da bi bila veliko bolje poznana; glasba je ljubka in ima ustrezno lep tok. ‘I praise the tender flower’ je zelo lepa, a to bi lahko rekli za vse te pesmi. Zbor Trinity jih odlično izvede.

White-flowering days, uglasbitev vrstic Edmunda Blundna, je bil Finzijev prispevek k zbirki madrigalov različnih skladateljev, ki je pod naslovom ‘A garland for the Queen’ praznovala kronanje kraljice Elizabete II. leta 1953. Francis Pott ga upravičeno opisuje kot „a shapely and contained utterance“. Občudoval sem občutljivost in intimnost dela in izvedbe. Nasprotno je All this night veliko bolj „javna“ in zmagoslavna skladba, kar brez dvoma odraža dejstvo, da so Finzija prosili, naj jo napiše za izvedbo velikega, in domnevam amaterskega zbora okoli 400 pevcev.

Preostali del programa sestavlja sakralna glasba, posneta v katedrali v Herefordu, ki je bila tudi prizorišče snemanja spremljanih točk zborovega programa zborovskih del Stanforda iz leta 2016 (kritika).

Prva je Magnificat. Ta ni bil napisan za rabo pri večernicah, temveč za izvedbo božičnih večernic na ameriškem kolidžu. Zato, pojasnjuje Francis Pott, nima sklepnega ‘Glory be’. Nekoliko me ta razlaga zmede, ker verjamem, da je doksologija običajna tako pri večernicah kot pri evensongu. Kakor koli že, uglasbitev, ki je v angleščini, se namesto tega konča z ‘Amen’, ki ga Finzi uglasbi z izvrstno sijočo glasbo. Ta Magnificat je rapsodičen po tonu, pisanje je dosledno privlačno in besedno slikanje občutljivo izvedeno. Skladba vključuje nekaj ekstatičnih izbruhov in tudi več izvrstno nežnih odlomkov. Melodični in harmonski jezik je popolnoma tipičen za skladatelja, samostojni orgelski part, ki ga vrhunsko igra eden od orgelskih štipendistov kolidža, Alexander Hamilton, pa pomembno prispeva k uspehu skladbe.

Ta Magnificat je bil samostojna skladba brez spremljajoče uglasbitve Nunc dimittis, zato je David Bednall napisal uglasbitev z izrecnim namenom, da bi se Finzijev Magnificat in Bednallov Nunc, če bi bila programirana skupaj, lahko peli liturgično. Njegova uglasbitev vključuje ‘Glory be’, ki je napisan tako, da ga je mogoče vstaviti tudi v Finzijevo skladbo tik pred ‘Amen’. Bednallova skladba ni Finzijev pastiš, vendar zelo lepo dopolnjuje Finzijevo skladbo. Iz zadržanega začetka Bednall zgradi do žarečega vrhunca pri ‘To be the glory of thy people Israel’, preden delo doseže zamaknjen, miren zaključek. Moram reči, da rahlo dvomim v zaporedje skladb: raje bi slišal Bednallovo skladbo takoj po Magnificat – in tako sem disk tudi programiral. Škoda je, da na disku ni bilo prostora za vključitev Magnificat z Bednallovo doksologijo kot ‘bonus track’: rad bi presodil, kako dobro deluje.

Med ‘Mag’ in ‘Nunc’ slišimo tri skladbe, napisane v obdobju okoli šestih let, ki jih je Finzi objavil kot svoj Op 27. Welcome sweet and sacred feast je uglasbitev besed Henryja Vaughana (1621–1695), Finzi pa se na besede občutljivo odzove. Glasba diha isti zrak kot Lo, the full, final sacrifice in Laytonov zbor jo zares dobro poje. My lovely one je poročna himna, polna krhke lepote. Za to himno je Finzi izbral besede iz Sacramental Meditations Edwarda Taylorja (ok. 1642–1729), ki so tudi vir besed za God is gone up, verjetno Finzijevo najbolj znano zborovsko delo. Tokrat slišimo to lepo vnebohodno himno v priredbi Stephena Laytona, v kateri obogati orgelski part v zunanjih delih skladbe z dodatkom trobil, timpanov in činel. Dodatni inštrumenti zagotovo povečajo veličastnost Finzijevega fanfarnega gradiva, čeprav mislim, da ni vse dobitek. Nekaj taktov po začetni fanfari ima izvirna različica nizek pedalni ton (B naravni), za katerega so predpisani jezičniki. Na pravih orglah in v pravih rokah – ali nogah – je učinek tega enega vzdrževanega tona lahko zelo razburljiv, a tu dodatek timpanov dejansko prigasi učinek, mislim. Vendar je to majhna točka, čeprav se vrne dvakrat ali trikrat. Na splošno mislim, da Laytonova priredba deluje in sedanja izvedba je odlična.

Program zaključuje mojstrski Lo*, the full, final sacrifice*, uglasbitev mističnega besedila Richarda Crashawa (1612/3–1649), ki temelji na dveh himnah sv. Tomaža Akvinskega. Ton sedanje izvedbe nastavi čudovit način, kako Alexander Hamilton igra skrivnostni, atmosferski orgelski uvod. Sledi izvedba, v kateri so pevci in organist občutljivi za vsak odtenek Finzijeve partiture. V tej partituri so čudoviti odlomki. Melodija pri besedah ‘O dear memorial of that death’ je bistveno Finzijeva, še bolj pa je to melodična linija solističnega tenorsko-basovskega dueta (‘O, soft, self-wounding Pelican!’), ki ju tu strokovno pojeta Edward Cunningham in Francis Postles. To veličastno delo tu prejme odlično izvedbo, ki doseže vrhunec v nežno sijočem ‘Amen’.

Navajeni smo, na srečo, odličnih posnetih recitalov Stephena Laytona in zbora Trinity College. To je še en lep primer njihovega dela. Zlitje glasov je idealno in ti študentski pevci pojejo z odlično mešanico zrelosti in svežine. Besede so skozi vse delo razločne, prav tako zborovske teksture. V spremljani skladbi sta oba orgelska štipendista, Alexander Hamilton in Asher Oliver, prispevala prvovrstno. Snemanje je bilo v varnih rokah inženirja Davida Hinitta in producenta Adriana Peacocka. Oba imata ogromno izkušenj pri snemanju programov te vrste in to je slišati: zvok ima toplino in jasnost z ravno pravo mero odmeva okoli glasov. Orgle so z zborom zelo dobro uravnotežene. Zapiski Francisa Potta so pronicljivi in dragoceni.