Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Gramophone (Alexandra Coghlan).

Kako čudovito izdelan disk je to – ne le po kakovosti (in to je res Trinity v svojem absolutnem vrhuncu), ampak tudi po obliki in programski zasnovi. Recital samo s Finzijem se sliši dovolj preprosto; a z začetkom z Magnificat in zaključkom z monumentalnim anthemom Lo, the full, final sacrifice Stephen Layton kolaž spremeni v cikel. Premikamo se od rojstva do smrti, od učlovečenja do križanja, od pričakovanja oznanjenja do izpolnitve evharistije.

Skladateljeva posvetna glasba je prav tako skrbno vpeta v to sakralno pripoved. Krhkost in odmahljiva neznatnost Finzijevih uglasbitev pesmi Roberta Bridgesa in večglasne pesmi ‚White-flowering days‘ tu pridejo do izraza – podobe sveta, ki se že odmika v daljavo, medtem ko se v ospredju dviga križ s Kalvarije.

Morda nam je dal koncerte in antheme, kantate in komorno glasbo, a Finzi je predvsem skladatelj samospevov. Trinity in Layton vam tega nikoli ne dovolita pozabiti v izvedbah, v katerih 30 glasov poje kot eden, kjer skupne izjave postanejo zasebni, lirični izrazi. V unisonih (ponavljajoča se Finzijeva gesta) je lahkotnost, v kontrapunktu pa organska, razcvetajoča se kakovost, ki teh zborovskih delom daje neposrednost v prvi osebi. Zato je še bolj osupljivo, ko se občinstvo res vključi in nas spomni, kje smo.

Prosojno, rapsodično lahkotnost uglasbitve Henryja Vaughana Welcome sweet and sacred feast moraš slišati, da te zares presune zadržujoč uvod v God is gone up (kjer se zboru pridruži Trinity Brass, ki mu na trobenti vodi nihče drug kot David Blackadder) – trik, ki ga Layton ponovi, ko preide iz blišča gibkega, zanesenega Wherefore tonight so full of care v trezno, mrmrajočo temo Lo, the full, final sacrifice.

Finzijevemu Magnificat, kot je znano, manjka tako Gloria kot odgovarjajoči Nunc dimittis. Namesto da bi uporabil Holstovo znano uglasbitev slednjega, nam Layton ponudi graciozno uglasbitev Davida Bednalla iz leta 2016. To je delo s preveč lastnega glasu za navaden pastiš, a popolnoma prežeto s Finzijevim jezikom – naklonjen, resen glasbeni poklon, ki skladatelja vzame kot odskočno desko za lastno čudovito invencijo. Skupaj s čudovito naslovnico – podobo Finzijevega spominskega okna v katedrali v Gloucestru – in odličnimi zapiski v knjižici Francisa Potta je to samo še en bonus te izjemne izdaje.