Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Classical Music Sentinel (Jean-Yves Duperron).

Ko vprašajo po znanem britanskem skladatelju, Gerald Finzi (1901–1956) redko spada med prve, ki se takoj pojavijo v mislih, morda ker se je večina njegovega opusa vrtela okoli zborovske glasbe. Pa vendar sem ob poslušanju antifone God is gone up, op. 27 št. 2, globoko ganjen in se ne morem ubraniti občutka vzpona. Že v uvodni frazi se zbor s skoki in poskoki dvigne za celo oktavo in tako vzpostavi takojšnje gibanje navzgor. Ali pa kako ton skladbe Lo, the full, final sacrifice, op. 26 popolnoma ujame in projicira bistvo zapisanega besedila.

Choir of Trinity College, Cambridge, pod intuitivnim in bistrim vodstvom Stephena Laytona, je bil uvrščen med pet najboljših zborov na svetu, in to upravičeno. V prejšnjih kritikah posnetkov z glasbo Eriksa Esenvaldsa, Davida Briggsa in Herberta Howellsa sem poudaril, da se zdi, da ta zbor žari od znotraj in zmore popolnoma izvesti najtišji šepet ali najglasnejše deklamacije s popolnim nadzorom nad celotnim dinamičnim obsegom. Njihovo neprekosljivo zlitje je skoraj onostransko. Poslušajte zadnjih nekaj taktov skladbe Lo, the full, final sacrifice in boste vedeli, kaj mislim. Zvočni inženirji pri Hyperionu so spet ne samo popolnoma uravnotežili zbor, piščalne orgle in trobilni ansambel, temveč so ujeli tudi razsežnost prostora, v katerem zvok odmeva, in poslušalca posadili med njegove stene.

Če niste bili prepričani, kje začeti z glasbo Geralda Finzija, bo ta posnetek povsem zadostoval.