Finzi - Choral Works

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Catholic Herald (Francis O’Gorman).

Melanholija se zadržuje okoli velikega dela opusa Geralda Finzija. K temu je prispevala žalost njegovega zgodnjega življenja, prav tako njegovo kasnejše slabo zdravje. Finzijeva glasba je pogosto glasba žalosti, a kot nas opominja ta veličastna nova plošča, vključuje tudi junaško slavnostno in celo vzgonsko veselo.

Stephen Layton vodi enega najboljših zborovskih ansamblov na svetu za ta repertoar: zbor Trinity College Cambridge. In modro snema dela z orgelsko spremljavo v katedrali v Herefordu, kjer akustika in orgle sijajno podpirajo pevce.

Finzijev obsežni Magnificat opus 36 je bil napisan za božične večernice in ne za večerno bogoslužje, kar pojasnjuje, zakaj ni Gloria in ne Nunc Dimittis. Je obsežno, prevzemajoče delo s posebej dramatičnim odlomkom na ›He hath set down the mighty‹.

Tu sta dve najbolj znani Finzijevi zborovski deli za krščansko cerkev - Finzi je bil pravzaprav agnostik judovskega porekla: Lo, the Full Final Sacrifice (1946) in God is Gone Up (1951). S pozornostjo zbora Trinity do podrobnosti in neprisiljeno jasnostjo - zlasti zgornja linija je nekakšna popolnost - ta znana dela žarijo. In lep pridih je, da Layton God is Gone Up doda trobila in tolkala. Morda drzen dodatek, a se izkaže za prepričljivega.

Posvetna dela vključujejo Seven Poems of Robert Bridges (1934-7), ki so očarljive, kot Holstove uglasbitve besedil iz Tennysonove The Princess. Laytonova natančnost je tu izjemna: »t« na koncu besede »patient«, če navedem en sam primer, ponazarja zadržano natančnost.

Potrebno je veliko spretnosti, da se pravilno obvlada pristop k visokim tonom, ki vključujejo skok. Zlahka zveni preveč matematično natančno in še lažje je ›zdrsniti‹. Laytonov zbor ne stori ne enega ne drugega, ampak doseže najizraznejši delčen uvod v visoke tone. Dovršeno petje.

Omeniti je treba še dve značilnosti glede kakovosti tega posnetka. Prva je odlična uglasbitev Nunc Dimittis Davida Bednalla, kot odziv na manjkajoči kantik iz Finzijevega opusa 36. Je živahna, a vredna. Odziva se na Finzijeve tonske premike in vokalni razpon, očarljiva je: vztrajni ›The glory [of thy people Israel]‹ ni mogoče zgrešiti.

Harmonije same besede ›Israel‹ so, tudi če jih vzamemo samostojno, primeren poklon Finzijevi slušni domišljiji.

Ni vedno, da bi bilo treba omeniti spremno besedilo posnetka. A tu ga je napisal nihče drug kot Francis Pott, slavni britanski skladatelj, in je lepo napisano.