Fauré: Requiem

Večer francoske glasbe v Gloucestru dviga temperaturo

Na večer najbolj vročega dne leta 2013 doslej je bilo olajšanje pobegniti v hladno notranjost katedrale v Gloucestru na ta koncert francoske glasbe, na katerem je Cheltenham Festival častno mesto namenil Francisu Poulencu.

Za uvod je David Briggs, Organist Emeritus katedrale v Gloucestru, ki se je v katedralo, kjer je bil glasbeni vodja v letih 1994-2002, vrnil, zaigral Poulencov Koncert za orgle. Ta isto delo sem slišal igrati Briggsa v zelo drugačni akustiki dvorane Symphony Hall v Birminghamu ni dolgo nazaj (kritika). Ob spominjanju na tisto izvedbo in primerjavi z sedanjo so bili dobički in izgube. Na debetni strani knjige je veliko bolj odmevna akustika katedrale občasno nekoliko omilila ostrino orkestrskega zvoka. Z mojega sedeža blizu spredaj so se godala večinoma jasno slišala, razen v najglasnejših odsekih z orglami, čeprav se sprašujem, kako dobro se je njihov zvok širil dlje po ladji. Glavna težava je bila pri pomembni partiji timpanov. Zvok bobnov je bil precej moten; to ni bila krivda izvajalca, ampak odmevne akustike, čeprav odločitev, da timpane postavijo za enega od katedralinih masivnih stebrov, gotovo ni pomagala. Na kreditni strani knjige pa, čeprav so orgle v dvorani Symphony Hall odlične, menim, da so gloucestrske še bolj primerne za to delo. David Briggs je nadzoroval obnovo orgel, ki je bila dokončana leta 2000, rezultat pa so orgle, ki so, domnevno, ene najbolj francosko zvenečih v Združenem kraljestvu.

Na samem začetku koncerta smo slišali orgle v vsej njihovi slavi; zelo mogočen zvok. Skozi vso nadaljnjo izvedbo je Briggs vire orgel, zlasti jezičnike, uporabljal najbolj domiselno, da je ustvaril tembre in teksture, ki so zvenele povsem primerno Poulencovi glasbi. Poulenc je delo orkestriral dokaj zvito, saj je veliko odsekov, kjer se slišijo bodisi orgle bodisi godalni orkester ločeno ali, če igrajo skupaj, orgelska partija ni preglasna. Zato so, čeprav so nekatera mesta, kjer so orgle na polno in je godala težko slišati, ti odseki razmeroma redki. Kljub odmevni akustiki se Stephen Layton ni bal postaviti poživljajočih tempov v hitrih odsekih dela, a on in David Briggs sta očitno uživala v številnih zamišljenih ali lirskih odsekih dela in iz njih iztržila veliko. To je bila zelo prijetna izvedba in sodeč po sprejemu na koncu so bili mnogi v polni dvorani veseli, da so Davida Briggsa znova pozdravili v Gloucestru.

Lepo izpeljana izvedba Ravelove nežne Pavane je služila kot nekakšen sorbet med obema Poulencovima jedema v prvem delu programa.

Za obe zborovski deli je bil sestavljen nekakšen super zbor, ki so ga tvorili dva od zborov, ki jih vodi Stephen Layton, ter Choir of Royal Holloway, ki sem ga slišal prejšnji večer (kritika), in Gloucestershirov lastni St. Cecilia Singers. Ocenjujem, da je bilo na odru zbranih okoli 120 pevcev, mnogi med njimi mladi, in ker so vsi štirje zbori visoko usposobljeni in sami po sebi odlični, je bila možnost »kupi enega, dobi tri zastonj« mamljiva. Tako pogosto dandanes vidimo zbore, v katerih ženske močno prevladujejo nad moškimi, a tukaj je bilo ravnovesje tako blizu 50/50, kot je le mogoče.

Stephen Layton je s svojim drugim zborom Polyphony naredil odličen posnetek Poulencovega Gloria, ki ga je moj pokojni kolega pri MusicWebu Bob Briggs upravičeno sprejel z velikim navdušenjem (kritika). Ta izvedba, z veliko večjim zborom, je bila enako dobra. Takoj je bilo očitno, da je zborovski zvok svetel in prodoren. Ritmi so bili jasno artikulirani in kljub odmevni akustiki je bilo besedilo dobro razumljivo. Tudi ko je orkester igral glasno, se je zbor zelo dobro slišal, čeprav moram pojasniti, da to ni bil eden tistih zborovskih koncertov, kjer človek čuti, da orkester pogosto igra preglasno; City of London Sinfonia je skozi ves večer igral izjemno dobro.

Tretji stavek, »Domine Deus«, nam je predstavil sopranistko Elizabeth Watts. Uspešna izvedba Poulencovega Gloria potrebuje res dobrega sopranskega solista, saj je vloga izjemno zahtevna, ne nazadnje zaradi potrebnega glasovnega obsega. Gospodična Watts je podala preprosto najboljšo izvedbo te solistične vloge, kar se jih lahko spomnim, bodisi v živo bodisi na zgoščenki. Izkazala je bogat nizek register, a njen glas ima tudi bleščeč vrh, zato je bila ne glede na to, kako nizko ali visoko je segla vokalna linija, popolnoma varna. Njen ton je bil dosledno jasen in prijeten, v mojo veselje pa je bila tudi dikcija odlična. Nekoliko kasneje, v močnem »Domine Deus, Agnus Dei«, je bilo njeno petje izmenično krhko in dramatično. Zbor je nadaljeval z odličnostjo: kratki »Domine Fili unigenite« je bil močan in natančen, pri »Qui sedes ad dexteram Patris« pa je bil napad moških glasov ostrejši od britve in zelo močan, a brez sledi prisiljenega tona. Ta odsek je bil vznemirljiv in močno projiciran z zbora in orkestra. Sklepni del, ki je vseboval še več lepega petja tako gospodične Watts kot zbora, je bil ponekod dramatičen, drugje pa ganljivo molitven. To je bila izvedba dela, kakršno si človek lahko le želi slišati.

Glede na velikost zbora in velik prostor, v katerem je pel, sem se spraševal, ali se bo Stephen Layton odločil za izvedbo Fauréjevega Requiema v polni orkestrski različici. Z veseljem pa sem ugotovil, da je izbral izdajo Johna Rutterja, ki uporablja različico partiture iz leta 1893 s skladateljevo zmanjšano orkestracijo. To je različica partiture, ki se mi zdi najbolj zadovoljiva. Izvedba je bila zelo uspešna. Skromni orkester, odlično dopolnjen z Davidom Briggsom na orglah, je prispeval lep delež. Zbor, v katerem so bili številni mladi glasovi, preudarno razredčeni z nekaj bolj izkušenimi pevci, je znova ustvaril skoraj idealen zvok. Občudoval sem jasnost in čistost sopranske linije, tenoristi pa so naredili močan vtis, ne nazadnje z izvedbo čudovite melodije v »Agnus Dei«. Izpostavljene zborovske linije v »Offertoire« so bile zapete z odličnim nadzorom, ko pa je zbor pel dolgo unisono melodijo v »Libera me«, so bili popolnoma natančni pri upoštevanju dinamike in iztržili največ iz Fauréjevih kontrastov.

Alexander Robin Baker, pevec, ki mi je bil nov, je s svojimi solo točkami naredil zelo ugoden vtis. Njegov bariton je bil dobro osredotočen, pel je z jasnostjo in prisotnostjo. Slavni »Pie Jesu« je prinesel vrnitev Elizabeth Watts. Njeno izvedbo tega vzvišenega stavka lahko opiše ena beseda: izjemna. Glasbo je pela z lepim tonom in bila skrbna pri frazah in dinamiki, a vse je znala narediti popolnoma naravno. Bila je resnično nepozabna izvedba te ganljive glasbe.

Sklepni »In Paradisum« je bil zelo poseben. Pretežno mladi glasovi v sopranski skupini so svojo čudovito melodijo zapeli z lepim srebrnim tonom in popolno soglasnostjo. Stavek je bil tako eterično lep, kot ima človek pravico pričakovati. Stephen Layton je zadnji akord držal, kot se je zdelo, zelo dolgo, sledila pa mu je dolga tišina, ki je bila, odkrito rečeno, še večji kompliment izvajalcem kot navdušen in bogato zaslužen aplavz, ki je sledil

To je bil resnično zelo lep koncert. Katedrala je bila nabito polna in prepričan sem, da je bilo občinstvo prav tako vznemirjeno kot jaz zaradi kakovosti izvedb. Katedrala je bila ob našem prihodu čudovito hladna, a, bog, glasba je dvignila temperaturo.

John Quinn