Ešenvalds: Passion & Resurrection

Eriks Esenvalds se je ob koncu četrtkove izvedbe svojega oratorija Passion and Resurrection očitno počutil kot milijonar. To pol ure trajajoče, večplastno vokalno, zborovsko in orkestrsko delo je v kapeli Trinity College naredilo osupljiv vtis, 33-letni latvijski skladatelj pa je ob dolgem ploskanju bil vidno ganjen – in nič čudnega.

Izvedba je bila skupno prizadevanje godal ansambla Britten Sinfonia, mešanega zbora Polyphony in sopranistke Carolyn Sampson pod avtoritativnim vodstvom Stephena Laytona. Drzen program je v čast vsem sodelujočim – nenazadnje tudi razprodani dvorani poslušalcev, ki so prišli na koncert večinoma neznane glasbe 21. stoletja.

Eriksov pogled na pretresljive dogodke prvega velikega petka in velike noči se konča z glasbo, ki je ganljiva in nepozabna že ob prvem poslušanju. Minimalistični riff dveh izmenjujočih se akordov, zbor pa poje le eno besedo – Mariam. Ta zaklic ni namenjen Jezusovi materi, temveč Mariji Magdaleni, ki v tej zbirki svetopisemskih in tradicionalnih besedil tolažbo ne le ponuja, ampak jo tudi prejema.

Carolyn Sampson je vlogi Marije vdahnila živo odrsko prezenco – intimno in sočutno, a hkrati dramatično. Njen prvi nastop se je prekrival s počasnim psalmu podobnim uvodom, ki ga je izjemno lepo zapel povsem moški vokalni kvartet iz vrst zbora. Kasneje sta orkester in zbor dodala vsak svoj glasbeni komentar k dramskemu dogajanju; vsak od teh elementov ima svoje gradivo, a se vendarle sijajno zlije z ostalimi.

Takšna sočasna uporaba močno različnih glasbenih jezikov je bila v podobnem okviru že izvedena – zlasti pri Benjaminu Brittnu v War Requiem in pri Andrewu Lloydu Webbru v njegovem Requiem. Toda skladba Eriksa Esenvaldsa gre morda še dlje v uspešnem povezovanju operne, liturgične, zborovske in orkestrske govorice.

Bilo je veliko nepozabnih trenutkov. Malokdo iz občinstva bo pozabil begajoče vriske „Križaj ga!“ ali odgovor „Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo.“ Še en vrhunec je bil Marijin namig na zadnjo večerjo, čudovito uvedena z orkestrskimi violami. (Morda spomin na The Da Vinci Code!) Skozi vse delo je Carolynino vokalno linijo podpiralo sijajno mehko, žareče petje zbora Polyphony, ki je po tem sodeč eden najizpopolnjenejših zborov današnjega časa.

Prej je zbor zapel kar pet drugih del tega nadarjenega, a malo znanega skladatelja. Prvo se je imenovalo Vakars in je takoj pokazalo, da je glasba kljub neznanosti lahko dostopna, saj uporablja precej tradicionalen jezik. Res je, da je bilo v Piliens Okeana nekaj prikimavanj nekoč modnim avantgardnim trikom. A pravzaprav so bili žvižgi, šepetanje in recitiranje v Eriksovi skladbi ne le domiselni, temveč nujni za prikaz srhljivo razburkanega morja.

Kot dopolnilo Esenvaldsovim zborovskim skladbam je Britten Sinfonia program začela z enim najbolj znanih instrumentalnih del Arva Pärta, estonskega skladatelja, ki je vodil skupino duhovnih minimalistov, ki ji Erik očitno pripada. Cantus in Memoriam Benjamin Britten je statična šest minut trajajoča skladba, ki poslušalce kopa v zdravilni moči tradicionalne tonalnosti in razkošnih godalnih akordov. Nenavadno je, da svoj pretresljivi vrhunec doseže z najnižjimi toni izvajalcev. Nedvomna sodobna klasika je doživela čudovito izvedbo, ki jo je z mesta prve violine vodila Jacqueline Shave. Mmmm . . . bledeči zvon, s katerim se skladba konča, je zagotovo eden najlepših in najbolj nepozabnih učinkov v glasbi poznega 20. stoletja. In vendar je vse tako preprosto . . .

Če bi koncert ostal pri tem homogenem repertoarju, bi po mojem vsi odšli zadovoljni in bi lahko bil v tej kritiki povsem pozitiven. A žal se je preostalo delo na sporedu izkazalo za problematično. Bachov Koncert za dve violini je eno najvzvišenejših del, kar jih je bilo kdaj napisanih. Toda kaj je to delo, nastalo leta 1723, počelo sredi koncerta sodobne duhovne glasbe?

Dobro, primerjava del iz različnih obdobij je lahko smiselna in razsvetljujoča. A samo, če so izvedena z enakim prepričanjem in predanostjo. Medtem ko sta bili deli Esenvaldsa in Pärta izvedeni z nepremagljivim dostojanstvom in spoštovanjem, je bil Bachov koncert odpeljan s tolikšno naglico, da je mejila na absurd.

Mislim, če odprete redko steklenico St Emilion, uživate v občutku. Kakovost je tako dobra, da ne želite, da izkušnje zmanjka. Ne zvrnete je naenkrat kot tequilo. In ni pokvarila izvedbe samo hitrost, temveč tudi čudno neskladje med izdelanim fraziranjem in rubatom Thomasa Goulda ter precej bolj naravnostnim pristopom Mirande Dale. Vedno sem mislil, da naj bi obe violini govorili z enim glasom in ponavljali drug drugega frazirenje in druge manirizme. A morda izvajalca vesta nekaj, česar jaz ne.

Joe Conway