Ešenvalds - Northern Lights

Obstaja predstava, da se morajo klasični poslušalci odločati med verodostojnim in uživaškim: imeti rad Karla Jenkinsa je nekako manj upravičeno kot imeti rad Beethovna. To je globoko zasidrana predsodka, ki jo bo trajalo, da jo izkoreninimo, a albumi, kot je Northern Lights zbora Trinity College Cambridge, močno pomagajo temu cilju. Nezaslišano lepa glasba, resno in brezhibno izvedena – ta posnetek je krivično veselje in hkrati nekaj, kar vzameš domov, da ga predstaviš staršem.

V Latviji obstaja ogromna zborovska tradicija, skladatelj Ēriks Ešenvalds pa je eden njenih najboljših sadov. Prostrane zvočne pokrajine odmevajo pokrajine njegove domovine, ljudske melodije pa so odete v žareče harmonske mreže, ki so nekaj dolžne ameriški tradiciji Mortena Lauridsena in Erica Whitacra.

Stephen Layton iz svojih mladih pevcev izvabi izjemne in nujne izvedbe – v glasbi, ki se nikoli ne zadovolji zgolj z lepoto, najde tako moč (Trinity Te Deum nabrekne v skoraj simfonični vrhunec) kot nežnost (Only in Sleep, The Earthly Rose).

Ešenvaldsove melodije so glasbeni déjà vu, znane že ob prvem poslušanju – sodobne klasike v nastajanju. Na robu sentimentalnosti glasbo pred prevračanjem ohranja neomajna iskrenost izvedb, nabitih s pravim čustvenim namenom. Rezultat je osupljiv v svoji intenzivnosti.

Alexandra Coghlan