Ešenvalds - Northern Lights

Z glasbo latvijskega skladatelja Ēriksa Ešenvaldsa sem se prvič srečal leta 2011, ko sem pisal o plošči njegove glasbe pod vodstvom Stephena Laytona. Takrat sta se mu pridružila njegov zbor Polyphony in Britten Sinfonia; zdaj pa raziskuje več Ešenvaldsove zborovske glasbe s pomočjo svojega zbora Trinity College, Cambridge.

S tem programom sta tesno povezana dva oxbridgeska kolidža. Eden je Trinity College Cambridge, kjer je bil Ešenvalds med letoma 2011 in 2013 fellow-Commoner; nekateri sadovi tega sodelovanja so vključeni tukaj. Drugi kolidž je Merton College v Oxfordu. Skladatelj je zanj napisal svoj Magnificat in Nunc dimittis ter tudi O Emmanuel, ki je ena od sedmih velikih adventnih antifon »O«, uglasbitve katerih različnih skladateljev so vključene v projekt Merton Choirbook. Zbor Merton je posnel vse tri te skladbe in skoraj nemogoče se mi zdi izraziti prednost med posnetki teh dveh odličnih zborov. V kantikih obe doksologiji vsebujeta pomemben solo za sopran ali alt. Trinity se odloči za sopran – odlično Hannah King – medtem ko Merton izbere altovsko različico, njihov moški alt pa je prav tako izjemno dober. Isti moški alt poje vidni solistični del v Ešenvaldsovem čudovitem, z napevom navdihnjenem O Emmanuel. Tudi tokrat blesti in njegov spremljajoč glas ustreza glasbi. Vendar ima Trinity precej poseben mezzosopran, Helen Charlston, in njeno ljubko petje zame prevesi tehtnico.

Pravzaprav kar osem članov zbora Trinity nastopa kot solisti na tem CD-ju in vsi brez izjeme delajo zares dobro. Dva od njih, oba soprana, slišimo v prvi točki, O salutaris hostia. Njuni solistični liniji se ovijata okoli korali podobne glasbe preostalega zbora. Ta nežno ekstatična, lepo izvedena skladba je odličen uvod v recital. Uglasbitev Psalma 67 v pronicljivih zapiskih Gabriela Jacksona spominljivo opisuje kot »afterglow of Ešenvalds' engagement with the Anglican choral tradition« med njegovim bivanjem v Cambridgeu. Ta zgrabljiva uglasbitev ima vidni solistični baritonski del, zborovsko pisanje pa je zelo bogato in kromatično. Jackson jo primerno opisuje kot »a music of mingled praise and apprehension.«

Med drugimi religioznimi skladbami me je zelo prevzela kratka, sijoča Ubi caritas, lahkotna in tekoča skladba. Povsem drugačen je Trinity Te Deum, napisan ob umestitvi novega predstojnika kolidža oktobra 2012. Partitura vključuje po tri trobente in trombone ter tolkala, orgle in harfo. Uvod je razigrano slavnosten in sredi veličastja zborovskega zvoka in drugih glasbil je slišati harfo, ki dodaja nekaj zgovornih zvočnih vrtincev. Velik del pisanja je ekstrovertiran, a zanimiv odlomek za orgle vodi v umirjenejšo epizodo pri »When Thou tookest upon Thee …« V naslednjem odlomku je pomembna harfa, v vokalni teksturi prevladujejo ženski glasovi, medtem ko glasba rahlo pleše. Zanimivo je, da Ešenvalds ne uglasbi celotnega besedila Te Deuma, temveč se ustavi pri besedah »Make them to be numbered with Thy Saints; in glory everlasting.« Nato sledi kratek, vesel postludij, med katerim zbor ponavlja besede »Holy, Holy, Holy« in delo je končano. Tudi če je uglasbitev okrajšana, je še vedno zelo impresivna, velika akustika katedrale v Elyju pa zvoku dodaja cvet.

Med posvetnimi skladbami sta dve navdihnjeni z naravnim pojavom, polarnim sijem. Ena celo nosi ta naslov, med njenimi zanimivimi značilnostmi pa je kitica latvijske ljudske pesmi, uglasbena kot žalostno zveneč tenorski solo, ki ga tu poje impresivni Jamie Roberts. Skladba je izjemna tudi zaradi uporabe uglašenih vinskih kozarcev, na katere igrajo člani zbora. To je očitno Ešenvaldsov priljubljen postopek, ki ga slišimo tudi drugje v programu. Druga skladba, navdihnjena s polarnim sijem, je Rivers of light. Ta me ni prevzela čisto toliko, čeprav je nenavadna po tem, da kot spremljavo uporablja žvegljo. Uglašeni vinski kozarci nastopajo tudi v Stars in dodajajo čudovit zvočni sij. V tej uglasbitvi besed Sare Teasdale Ešenvalds v pisanju doseže izjemen občutek prostora, kar je popolnoma primerno za glasbo, ki vključuje fraze, kot je »a heaven full of stars«. Zborovsko pisanje je sijoče.

Ta disk mi je bil zelo všeč. Glasba je zelo dobro izdelana za glasove, kot bi pričakovali od skladatelja, ki je imel praktične zborovske izkušnje kot član odličnega ansambla State Choir ‘Latvia’. Pisanje je dosledno domiselno in dobro uglašeno z izbranimi besedili. Kot smo že vajeni pričakovati, zbor Trinity College poje izjemno dobro. Ustvarjajo super zvok; ravnovesje je dosledno odlično, barva je privlačno sveža, a nikjer ne manjka tonske teže, kadar je potrebna.

Posnetek sta naredila David Hinitt (tonski mojster) in Adrian Peacock (producent), zato ni presenetljivo, da so zvočni rezultati povsod odlični. Zapiski Gabriela Jacksona so odlični in napisani z razumevanjem kolega skladatelja.

Reviewd by John Quinn