Ešenvalds - Northern Lights

Laytonov zbor je sijajen, ne motite se; prav tako bi bilo lažno trditi, da mi ta zbirka zelo pobožnega skladatelja Eriksa Esenvaldsa ni prinesla veliko užitka. Prav tako ne morem določiti, kako temeljito je njegova pobožnost prežeta v njegovo glasbo, kar je pri vsakem skladatelju vedno težko ugotoviti. V primerjavi z njegovo prejšnjo ponudbo, ki sem jo recenziral, je ta resnično precej mehkejša.

Toda s povsem sakralnega glasbenega vidika se mi zdi, kot da glasbi manjka tista zadnja iskra „ugriza“, ki ga ponuja največja religiozna glasba – vključno z zgoraj omenjeno skladbo. Esenvalds nam predstavlja lepo izdelano, idiomatsko zasnovano zborovsko glasbo, ki v pravih trenutkih sproži zahtevani srh po hrbtenici, a se na koncu izkaže za pretirano sladkorno po tonu za dolgotrajno poslušanje. Da ne bom krivičen, ni vse to religiozna glasba, toda tudi tiste redke skladbe, navdihnjene z ljudskimi pesmimi, ki zaidejo s sakralnega, so kljub temu preganjane z njim. To samo po sebi ni nič slabega, toda sčasoma pride skladateljev občutek skrivnosti in vere v navzkrižje z zelo resničnimi vidiki življenja v današnjem svetu in nas popelje v svet Narnije namesto v nebesa. Slednja se seveda jemljejo z nasiljem (ne moje besede!), jaz pa pogrešam realizem svetega boja.

Kljub temu je tu marsikaj prefinjenega in čisto ljubkega, kar kaže na mladega skladatelja v primežu obilice talenta – upajmo, da bo v prihodnosti lahko nekoliko razširil čustveni ton. Hyperionov zvok, posnet v kapeli Trinity College in katedrali v Elyju, je odličen, kot si po toliko letih Hyperionovega strokovnega znanja na tem področju tudi želimo.

Steven Ritter