Ešenvalds - Northern Lights

Neki kritik je glasbo latvijskega skladatelja Eriksa Esenvaldsa poimenoval „neusmiljeno zanesenost“ in res je, da se zborovske skladbe tu, večinoma brez spremljave (harfa je lep dodatek v treh), po razpoloženju ne razlikujejo močno. Toda Esenvaldsa ni mogoče kriviti, da se je podal v to, kar je očitno široko odprt prostor na trgu med baltskim svetim minimalizmom ter harmonsko in filozofsko toplo kopeljo glasbe Johna Rutterja. Esenvalds to srečno sredino zelo dobro obvlada, z ravno dovolj sentimenta v velikih sopranskih linijah, da se počutite dobro, a ne dovolj, da bi vzbudil obtožbe šunda. Glasba ima skromnost baltske zborovske šole, čeprav naredi nekaj korakov v smeri običajne tonalnosti, Esenvalds pa se na različna besedila, nekatera v angleščini (pridobil je naročila tako v Veliki Britaniji kot v ZDA), odziva bolj z melodično obliko kot s harmonijo ali tempom. Ne bi mogel najti boljše skupine sodelavcev kot Choir of Trinity College Cambridge in njegovega dirigenta Stephena Laytona, ki glasbo ojačata z zanimivimi učinki v kapeli, ki jo dobro poznata. To je mogoče brez skrbi priporočiti tistim, ki jih privlači dostopna plat britanske zborovske glasbe, pa tudi tistim, ki imajo radi Pärta in njegove prijatelje.

Reviewed by James Manheim