Duruflé: Requiem; Poulenc: Lenten Motets

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, MusicWeb International (John Quinn).

„Pred kratkim sem pisal o zelo lepi plošči zborovske in orgelske glasbe Davida Briggsa, ki sta jo Stephen Layton in Choir of Trinity College, Cambridge posnela v cerkvi Saint-Eustache v Parizu julija 2022. Izkaže se, da je bil njihov obisk Pariza še bolj zaseden in plodovit, kot sem vedel. V dneh po posnetkih Briggsa so posneli Duruflé Requiem. (Njihov posnetek Poulencovih motet je nastal dvanajst mesecev prej, julija 2021; tokrat je bil prizorišče njihova domača kapela.)

Duruflé je svoj Requiem zložil leta 1947. Delo obstaja v treh različicah: za zbor in orkester; za zbor in orgle; ter za zbor z orglami in majhnim orkestrom. Glede na skladateljevo ozadje zelo ugledenega organista bi človek pomislil, da je delo nastalo v različici za orgle, ki ji je sledila orkestracija, a ni bilo tako. Orkestrska različica je bila prva, sledila ji je orgelska različica (1948) in manjša orkestracija (1951). Osebno sem vedno raje imel zadnji dve različici, ki imata večjo intimnost, čeprav je skladatelj sam uporabil izvirno partituro iz leta 1947, ko je delo posnel leta 1959 (Erato 4509-96952-2).

Ob spremljanju izvedbe v svoji vokalni partituri je bilo očitno, da pevci zbora Trinity skrbno pazijo na podrobnosti, zlasti glede dinamike. Cela partitura je prežeta s koralnimi melodijami in to pomeni, da ima glasba izjemno tekočnost: taktnice so tu, zdi se, le zaradi udobja. Stephen Layton dirigira z veliko gibkostjo in dosega odličen tok. Le enkrat – v Sanctus – sem se spraševal, ali je njegov osnovni tempo nekoliko prehiter, a s to edino izjemo ima po mojem neomajen občutek za tempo in za smer vsakega stavka.

Zbor poje čudovito. Kot študentski zbor imajo njihovi glasovi lahkotnejšo naravo – čeprav nikakor ne brez vsebine – in njihov ton in barva se mi zdita dosledno dobro prilegajoča glasbi. Vse skupine zbora lepo prispevajo, a bilo bi narobe, če ne bi izpostavili sopranov. Na več ključnih mestih Duruflé svojim sopranom dodeli izpostavljene linije, ki zahtevajo najlepše, nadzorovano in samozavestno petje. Eno takih mest je »Sed signifer sanctus Michael« v stavku »Domine Jesu Christe«; soprani Trinityja to žarečo linijo čudovito lebdijo, zvok njihovih glasov pa dopolnjuje odmevnost akustike. Še bolj nepozaben pa je njihov prispevek k »In Paradisum«. V prvih sedemnajstih taktih sopranom ni nikjer skrivališča, a ti mladi glasovi linijo podajo z eterično lepoto in glasbo naredijo zares tolažilno in sijočo. Ves ta stavek je v tej izvedbi preprosto čaroben. Čisto na koncu Duruflé zadnji akord označi »très long«; tu je zadržan približno 24 sekund.

Zbor se izkaže skozi vse delo. Vrhunci, kot je tisti proti koncu »Kyrie« in trenutek žarečega slavja v Sanctus, so čudovito izpeljani – in puščajo še večji pečat, ker je vse tiho petje drugod tako pozorno opravljeno. V »Lux æterna« soprani pojejo melodijo, druge tri skupine pa jih podpirajo z vokalizacijo brez besed. Te vokalizacije tu zelo dobro uspejo; kombinacija spretnosti pevcev in akustike pomeni, da je zvok glasov kot meglen sij.

Requiem zahteva dva solista, baritonista in mezzosopranistko. Baritonist ima dva dokaj kratka odlomka za petje; ob tej priložnosti je solist član zbora, Florian Störtz. Slišal sem ga peti solo – z odličnim učinkom – na nekaj nedavnih ploščah Trinityja in tudi tu ne razočara. V obeh solih je glas čvrst in jasen. Pravzaprav skladatelj v partituro doda opombo, v kateri pravi, da je »préférable«, da ta dva odlomka zapojo vsi baritonisti in drugi tenorji v zboru (čeprav je na svojem posnetku uporabil solistični glas). Slišal sem ga predstavljenega na oba načina in obe možnosti sta enako zadovoljivi. Vendar stopnje izraznosti, ki jo Störtz prinese svojemu drugemu solu, ki se pojavi v »Libera me«, skupina pevcev preprosto ne bi mogla doseči; tako je odločitev Stephena Laytona, da del dodeli solistu, obilno upravičena.

Drugi solist je mezzosopranistka, ki poje stavek »Pie Jesu«. Solistka je tokrat Katherine Gregory, ki je, tako kot Florian Störtz, članica zbora. Pravzaprav je na seznamu zbora navedena med soprani, a ne bodite zavedeni, je prava mezzosopranistka. Del sega od nizkega C do visokega Fis; na obeh koncih tega razpona se gospa Gregory sliši popolnoma udobno. Njen glas je topel in bogat, a te tonske lastnosti nikoli niso dosežene s pretiranim vibratom. Njena izvedba je iskrena in predana; zelo sem jo užival. Užival sem tudi v načinu, kako Myrtille Hetzel igra pomemben violončelistični del v tem stavku.

Ker sem se osredotočil na pevce, moram nekaj povedati o organistu, saj je Harrison Cole tu ključni protagonist. Cerkev Saint-Eustache ima orgle, ki so, sodeč po tem posnetku in omenjeni plošči z glasbo Davida Briggsa, čudovito glasbilo, na katerem so igralcu na voljo številni viri. Slavni organist Jean Guillou (1930–2019) je bil med letoma 1963 in 2015 Organiste titulaire cerkve Saint-Eustache in pod njegovim nadzorom so bile orgle leta 1989 prenovljene. Med poslušanjem te izvedbe se mi je zdelo, da Harrison Cole iz orgel znova in znova izvabi pravo barvo. Všeč mi je, na primer, registracija, ki jo uporabi za nekoliko srhljivo majhno temo, odigrano na manual (z desno roko) za uvod v prvi baritonski solo (»Hostias et preces, Domine«). Cole z veliko okretnostjo igra tekoče manualne figuracije v Sanctus, spet z ravno pravo barvo, v stavku »Libera me« pa med »Dies irae« (razburljivo izvedenim od vseh) podpre vstop polnega zbora fff z napetim globokim pedalnim D. Nazadnje v »In Paradisum« zvoki, ki jih izvabi iz orgel, bistveno prispevajo k sijočemu vzdušju. Ko orgle prevzamejo koralno melodijo od sopranov, Cole stvari presoja idealno in poskrbi, da je melodija prisotna, a ni potisnjena v ospredje. Človek bi mislil, da Cole igra na te orgle že leta, tako dobro izkorišča njihove vire.

To je v vseh pogledih zelo lepa izvedba Duruflé Requiem. Izbrani prostor je po mojem prepričanju idealen. Cerkev Saint-Eustache, ki leži v pariški četrti Les Halles, je bila zgrajena med letoma 1532 in 1632. Po fotografijah, ki sem jih videl na spletu, se zdi zelo obsežna stavba, ta vtis pa potrjuje fotografija v knjižici, ki prikazuje zbor, pritlikav ob masivnih notranjih stebrih na obeh straneh. Zbor šteje 41 pevcev (12/9/9/11) in zlahka bi ga preglasila v čemer je gotovo ogromna, odmevna akustika. A tonski mojster David Hinitt in producent Adrian Peacock sta poskrbela, da se to ne zgodi; akustika je spretno uporabljena, da zvoku da avro, a pevce je še vedno slišati jasno. Dosežena je tudi zelo dobro ravnovesje med zborom in orglami.

Poulencove motete so bile posnete v manjši akustiki kapele Trinity College; to je bilo pravilno, ker je ta glasba manjšega obsega in idealno potrebuje bolj neposredno, a vendar odmevno akustiko. Zbor je bil nekoliko manjši od skupine, uporabljene za Duruflé; pevcev je 31 (9/6/7/9). Te postne motete so mojstrski kosi; Poulenc se na besedila odziva z veliko ostrino in glasba pogosto v nekaj taktih preide od pekoče drame do grenko-sladkih lirskih harmonij. Eden takih primerov je »Vinea mea electa«, druga motet. Uvodna linija – in njen ponovitev – je izbran primer Poulencove značilne boleče sladke, izrazne harmonije, a drugje v isti skladbi so zgrabljive disonance. Tretja motet, »Tenebræ factæ sunt«, je najtemnejša med vsemi in močna čustva v glasbi so tu zelo dobro prenesena. Skozi te štiri kratke skladbe so strokovno pripravljeni pevci pozorni na vsako spremembo poudarka in vse nianse v glasbi. Te motete so lepo dopolnilo Duruflé Requiem. Edino obžalujem, da ni bilo mogoče vključiti še Duruflejevih Four Motets; bile bi češnja na torti.

Dokumentacija vključuje zelo uporaben esej Rogerja Nicholsa.

Tu je čudovita francoska zborovska glasba, strokovno izvedena.“