Duruflé: Requiem; Poulenc: Lenten Motets

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, Diapason (Benoît Fauchet).

„Julija 2022 je Choir of Trinity College Cambridge posnel Duruflévo Requiem v osrčju Pariza, mesta njegovega rojstva, za kamere tenorista in filmskega režiserja Andrewa Staplesa. Zelo uglajena produkcija, ki ponuja laskave posnetke cerkve Saint-Eustache, ovite v poletno noč, obrazov mladih pevcev, magnetnega pogleda dirigenta Stephena Laytona in zrelo dovršene igre ‚organ scholar‘ Harrisona Colea, je dosegla skoraj 250.000 ogledov na YouTubu od objave februarja 2023. Plošča se je pojavila z zamudo, a njena izdaja potrjuje izjemen umetniški uspeh.

Zvest skladateljevi želji, da bi se držal „ritmov gregorijanskega korala, kot so ga zapisali benediktinci iz Solesmesa“, je študentski ansambel od Introita, povezanega s Kyrie, pozoren na gibkost in naravno osvetljenost glasbenih linij, na njihove imitativne formule in sprva živahne obrise. Offertoire se odpre v senci, nato najde deklamatorno gorečnost v Libera eas in razkrije osupljivo mračne tone baritonista zbora Trinity Florijana Störtza. Mezzosopranistka Katherine Gregory, prav tako izbrana iz vrst kolidžskega zbora, morda v Pie Jesu deluje manj prosto, a njen dialog z dobro fraziranim violončelom Myrtille Hetzel, pariške članice albuma, poslušalca ne pusti ravnodušnega. V tej različici dela iz leta 1948 za zbor in orgelsko spremljavo ogromni inštrument Jana Van den Heuvela ruši pod dramatičnimi vzkliki „dies illa, dies irae“ v Libera me in z nepozabnim učinkom skoraj doseže meje svoje zvočnosti v sladkih sklepnih vokalnih harmonijah na koncu In Paradisum.

Uspeh Duruflévega Requiema je, kot Faurejevega, v enaki meri, če ne še bolj, posledica prizadevanj naših sosedov čez Rokavski preliv kot francoskih ansamblov. Layton se izkaže kot hkrati spokojna in suverena avtoriteta nad glasbo, nekaj mesecev preden zapusti ansambel, katerega razvoj je podpiral. To potrjuje iskrenost a cappella petja, ki ga album ponuja kot dopolnilo, pri čemer mešani zbor pošilja žarke svetlobe na Quatre motets pour un temps de pénitence Francisa Poulenca, v katerih skladatelj leta 1938–39 na robu prepada kljubuje postni strogosti. Tudi od teh izvedb so filmi, ki zvokom, nadvse ganljivim, dodajajo podobe.“