David Briggs: Hail, gladdening Light

Vir: kot ga objavlja The Choir of Trinity College Cambridge, MusicWeb International (John Quinn).

„Leta 2009 sta se Stephen Layton in Choir of Trinity College, Cambridge povezala z Davidom Briggsom za snemanje CD-ja Briggsove glasbe, ki je v program prispeval tudi nekaj orgelskih improvizacij, po katerih je znan. Z veseljem sem ugotovil, da je Layton za enega svojih zadnjih posnetkov s trinityjskim zborom posnel drugo tako ploščo v sodelovanju z Davidom Briggsom. Prejšnji CD je bil posnet v katedrali v Gloucestru, kjer je bil Briggs glasbeni vodja od leta 1994 do 2002. Zabavno se mi je zdelo, ko sem se spomnil, da sem večino glasbe v programu opisal kot „nekakšno glasbeno entente cordiale, ki zelo uspešno združuje angleško zborovsko tradicijo s tradicijo francoske cerkvene glasbe“, saj je Layton za ta nov posnetek svojo ekipo odpeljal čez Rokavski preliv v cerkev Saint-Eustache v Parizu. Ta obsežna cerkev stoji v pariški četrti Les Halles; zgrajena je bila med letoma 1532 in 1632. Za ta posnetek je zlasti pomembno, da se cerkev ponaša z veličastnimi orglami, ki so bile leta 1989 prenovljene pod vodstvom Jeana Guilloua, ki je bil med letoma 1963 in 2015 Organiste titulaire v Saint-Eustache.

David Briggs in Stephen Layton se poznata že dolgo: oba sta bila orgelska štipendista na King’s College v Cambridgeu, čeprav se njuni mandati niso povsem prekrivali. Kot v eseju v knjižici poudarja Joseph Fort, je Briggs to mesto zasedal od 1981 do 1984, Laytonov mandat pa je trajal med 1985 in 1988. Briggs ima mednarodni sloves improvizatorja; ena od mnogih stvari, ki sem se jih naučil od Josepha Forta, je, da ima tudi Layton močan rodovnik kot improvizator. Fortov esej je odličen in sem se nanj pri tej kritiki precej opiral.

Program je skrbno sestavljen. Zlasti pa so, kot bomo videli, štiri orgelske improvizacije strateško razporejene v zaporedju glasbe. Zato je smiselno komentirati skladbe po vrstnem redu, kot si sledijo.

Program uokvirjata dve skladbi, ki ju je Briggs napisal leta 2010 za katedralo St David’s v Walesu. Te Deum je prevzemajoč uvod. Večinoma gre za veselo in vznemirljivo uglasbitev, čeprav je glasba enkrat ali dvakrat za kratek čas v mirnejšem tonu. Pisanje za zbor (SATB divisi) in orgle je napeto; pevci iz Trinityja in organist Jonathan Lee izkoristijo priložnost. Že pri tej izvedbi se zavemo velike, odmevne akustike cerkve Saint-Eustache; ta bo skozi celotno ploščo igrala veliko (in popolnoma koristno) vlogo. David Briggs sede za igralno mizo za prvo improvizacijo, ‚Prelude‘. Joseph Fort pojasnjuje, kako ta v tehničnem smislu deluje kot subtilen most med Te Deum in naslednjo zborovsko skladbo. Improvizacija se začne tiho in temno v najnižjih legah orgel. Briggs postopoma gradi do mogočne uporabe polnih orgel (okoli 2;40), nato pa se glasba postopoma umakne v globine, iz katerih je nastala.

Set me as a seal za zbor SATB brez spremljave je bila napisana kot poročno darilo za dva tesna prijatelja. Očitno je nastala v enem samem dopoldnevu, pa vendar ni občutka naglice. Glasba je lepa in počasna. Vendar, čeprav je tempo morda počasen, čutim v glasbi nujnost: nujnost ne tempa, temveč razpoloženja. Sklep je posebej zanesen, Joseph Fort pa nam pove, da tu Briggs piše v tonaliteti Fis-dur, isti, v kateri je Messiaen napisal svoj čudoviti O sacrum convivium. Po naključju (ali pa ne?) v isti tonaliteti Fis prebiva tudi prejšnja skladba God be in my head. Tokrat ima zbor spremljavo ljubke, a diskretne orgelske partije. Ta mala molitev je premišljeno uglasbena z glasbo, ki ima izrazito pobožen duh.

Naslednja improvizacija je ‚Intermezzo‘. Tu Joseph Fort v tematskem gradivu prepozna podobnost z gregorijanskim koralom Ave maris stella. Dobro so uporabljeni flavtni registri, ki glasbi dajejo mehurčkast značaj. Briggsova igra ima čudovito lahkoten dotik, njegova invencija pa se mi zdi hkrati igriva in zamišljena. Upam, da se ne motim, ko v glasbi prepoznavam francoski naglas.

Surrexit Dominus je bil napisan za Choir of King’s College, Cambridge leta 2011. Skladba eksplodira iz štartnih blokov z silovitim orgelskim uvodom. Zborovski prispevek je tradicionalna gregorijanska melodija, ki jo intonirajo moški glasovi, nato pa jo prevzame celoten zbor. Po ‚Gloria Patri‘ Briggs doseže nekakšen coup z grmečim, kvazi improvizacijskim orgelskim solom, ki od organista (Harrison Cole) terja virtuozne zmožnosti. Po tem zbor skladbo pripelje do ekstatičnega sklepa. Takoj nato Briggs sam improvizira na Surrexit Dominus. Če bi uporabil besedo spektakularno, bi se bal, da podcenjujem, kar slišimo. Briggs navdušenje, ustvarjeno v zborovski skladbi, dvigne na še višjo raven. Pedalni del orgel v Saint-Eustache nudi masiven temelj, vsa razkazovalna dela pa se opravljajo na manualih. To je burnih nekaj minut orgelske igre. Bog ve, kako je moralo to zveneti v sami cerkvi; sumim, da je bila vsa zgradba preplavljena z zvokom. To je eden najbolj napetih orgelskih posnetkov, kar sem jih slišal že dolgo.

Dober kontrast nudi Hail, gladdening Light, antem za dvojni zbor SATB brez spremljave. Posnetek lepo razločuje med obema zboroma. Briggs v svojem pisanju odlično uporablja dinamične kontraste, najbolj opazno pri potihnjeni zanesenosti ob ‚Now we are come to the sun’s hour of rest‘. Uglasbitev združuje radostno ekstazo in odseke, kjer so harmonije skrivnostne. Odmevna akustika pomeni, da imajo harmonije zelo lepo avro.

Ne vem, ali je bil Vexilla regis mišljen kot spremljevalna skladba k Surrexit Dominus, vendar je bil tudi on napisan leta 2011 za Choir of King’s College, Cambridge, zato se zdi to izrazito mogoče. Zasnova Vexilla regis je precej drugačna. Tri kitice himne so uglasbene a cappella na gregorijansko melodijo za različne unisono glasove: tenorji in basi pojejo prvo kitico, zgornji glasovi imajo drugo, vsa zasedba pa se združi za tretjo. Po vsaki kitici sledijo kratki orgelski intermezzi v obliki meditacije o koralni melodiji. Nazadnje se zbor in orgle združijo za sklepni nežni ‚Amen‘. To je zelo učinkovita skladba.

Briggs je napisal Ubi caritas et amor za lastno poroko. Zasedba je SATB in orgle. Pisanje za zbor in orgle ima bogate harmonije, skladba pa ima ljubko melodično podlago. Glasba je zanesena in med poslušanjem sem imel vtis, da gledam svetlobo, ki se lomi skozi barvno vitražno steklo.

David Briggs je za Choir of Trinity College napisal dva niza Večernih kantik. Prvi je iz leta 2008 in je bil vključen na že omenjeni prejšnji plošči Briggsove glasbe. Leta 2020 ga je Stephen Layton povabil, naj napiše še en ‚Mag‘ in ‚Nunc‘, ter zahteval, naj bosta napisana v slogu fauxbourdon; to pomeni z gregorijanskimi verzi, ki se izmenjujejo s polifonimi odseki. Tu gregorijanski del poje solistični bas Florian Störtz. Je odličen; njegov glas je trdno in jasno projiciran. Polifoni verzi so razdelani, nenazadnje po bogato zamišljenih harmonijah. Kot sem opazil pri Hail, gladdening Light, je tudi tu primer, ko akustika Saint-Eustache glasbi daje dobrodošlo avro.

Zadnja improvizacija, ‚Cantabile‘, je, kot nam pove Joseph Fort, primer orgelske glasbe ‚tierce‘, kjer je melodija v tenorskem registru in posebna kombinacija registrov vključuje register ‚tierce‘. Briggsova improvizacija je zelo zanimiva in glasba se mi zdi nekakšen sorbet pred zadnjo skladbo na programu.

Za sklep nas vrnejo v St David’s, k Briggsovi uglasbitvi Te Deum. Tako kot pri Jubilate Deo tudi tu nastopa virtuozna orgelska partija, v kateri tokrat Harrison Cole naredi prav tako močan vtis kot Jonathan Lee na samem začetku programa. Zborovsko pisanje ni nič manj zahtevno. Všeč mi je, kako Briggs glasbo spreminja glede na besedilo. Tako je na primer uvod eksploziven, medtem ko je v kontrastu ob petju ‚We believe that thou shalt come to be our Judge‘ fraza, ki sem si jo zapisal, da opišem glasbo, ‚potihnjena ponižnost‘. Čisto na koncu te silno impresivne uglasbitve zbor in orgle ob ‚O Lord, in thee have I trusted: let me never be confounded‘ dvignejo streho. A to je skladba organista in Briggs se ne more upreti, da bi svojemu inštrumentu ne prepustil zadnje besede v kratkem, a spektakularnem orgelskem postludiju.

To je veličasten album. Kot pri prejšnjem sodelovanju Davida Briggsa in zbora Trinity College je Briggs potrjen kot napet skladatelj za glasove ter za glasove in orgle. In njegova glasba je napeta ne le, ko so izvlečeni vsi registri (opravičujem se za besedno igro!), ampak tudi v tihih, razmišljujočih skladbah. Tu nas tudi razvaja z več primeri svoje spretnosti in domiselnosti kot virtuozni orgelski improvizator (ne bom tako hitro pozabil, kako improvizira na Surrexit Dominus). Njegova glasba očitno postavlja pevcem precejšnje izzive, a Choir of Trinity College je kos vsaki zahtevi in, razvnet s strani Stephena Laytona, ustvarja izvrstne izvedbe. Tudi orgelska štipendista kolidža, Harrison Cole in Jonathan Lee, nista preplašena ob prisotnosti enega vodilnih organistov na svetu; oba igrata čudovito, izkoriščata priložnosti za razkazovanje virtuoznosti, ob drugih trenutkih pa igrata z veliko občutljivostjo.

Snemanje v prostorni akustiki cerkve Saint-Eustache je moralo za tonskega mojstra Davida Hinitta pomeniti velike izzive, vendar mu je vznemirljivo uspelo. Zvok orgel ima izjemno prisotnost in učinek, zbor pa se jasno sliši tudi, ko mogočne orgle igrajo v polnem zagonu. Kot sem že omenil, je bila akustika spretno izkoriščena za dodajanje avre, vendar nikoli na račun jasnosti.

Esej Josepha Forta v knjižici je idealen; je strokovni vodnik po glasbi.

To je nepozabna plošča.“

Izvirnik: MusicWeb International