Zborovsko petje v najboljši luči

Veljo Tormis je živa legenda, ki pomeni zelo veliko za estonsko glasbeno življenje in zborovsko petje, a njegova glasba je, tako kot marsikaj drugega, kar se dogaja na tisti strani Baltiškega morja, na Švedskem precej neznana. Ko je DR vokalensemblet, komorni zbor danskega radia, v sredo gostoval v Malmöju, je občinstvo dobilo dva primera njegovega širokega razpona in ga hkrati lahko tudi videlo, saj je bil na koncertu navzoč.

Vejlo Tormis je veliko dela posvetil staremu estonskemu pevskemu izročilu

»regilaul«. To izvira iz baltsko-finske plemenske kulture, ki je prevladovala pred prvimi križarskimi vojnami z zahoda. Čeprav so plemena in njihova izročila že zdavnaj izginila, je ta kultura postala pomemben del estonske zgodovine identitete.

Z nogami trdno v tej glasbi je Tormis napisal Jannilaulud, Kresne pesmi.

Delo vsebuje številne značilne ljudskoglasbene prvine: izmenjavanje med solistom in zborom, med drugim statične refrene. A glasbeni jezik ni nikoli zastarel, prej gre za vrsto postmodernizma, ki ga gojijo v sodobni baltski glasbi, je mehak in privlačen z nekaj zrnci soli.

A občinstvo je spoznalo tudi drugo plat Vejla Tormisa, skladatelja sodobne lirike v dveh pesmih Ernsta Enna, pisatelja, na katerega sta vplivala budizem in krščanska mistika. V teh delih je bil glasbeni jezik svobodnejši in bistveno zanimivejši, čeprav sta tudi ti deli zaznamovala tonalna harmonija.

Na sporedu pa ni bila le Tormisova glasba. Dve deli Francisa Poulenca za moški zbor sta bili izvedeni izvrstno, prav tako Ave Maria Sergeja Rahmaninova iz njegovih Večernic.

Poleg tega štiri himne iz uglasbitev Rigvede Gustava Holsta, svetih besedil hinduizma. Za mene in verjetno za večino drugih je Gustav Holst napihnjena in precej nezanimiva orkestrska suita Planeti, a v teh uglasbitvah za harfo in ženski zbor pokaže drugo plat, z vznemirljivimi harmonijami in svojstveno ritmiko. DR vokalensemblet je zbor, ki se pod vodstvom svojega prvega dirigenta Stephena Laytona približa absolutni popolnosti: čudovito gosta zvočnost, mojstrska dinamika in dovršena natančnost. Čeprav smo v občinstvu dobili dodatno točko, je zagotovo še kdo poleg mene želel še več

Zborovsko petje v najboljši luči

Veljo Tormis je živa legenda, ki pomeni veliko za estonsko glasbeno sceno in zborovsko petje, a njegova glasba je, kot marsikaj, kar se dogaja na tisti strani Baltika, na Švedskem razmeroma neznana.

Ko je DR vokalensemblet, komorni zbor danskega radia, v sredo obiskal Malmö, je občinstvo dobilo dva primera njegovega širokega razpona in ga je tudi samega videlo, saj je bil na koncertu navzoč.

Vejlo Tormis je veliko delal s starim estonskim pevskim izročilom »regilaul«. To izvira iz baltsko-finske plemenske kulture, ki je prevladovala pred prvim križarskim pohodom z zahoda.

Čeprav so plemena in njihove tradicije že zdavnaj izginile, je ta kultura postala pomemben del estonske zgodbe o identiteti.

Z nogami v tej glasbi je Tormis napisal Jannilaulud, Kresne pesmi.

To delo vsebuje številne značilne ljudskoglasbene prvine: menjavanje med solom in zborom, statične refrene, če omenimo le nekaj. A glasbeni jezik nikoli ni staromoden, prej gre za vrsto postmodernizma, ki ga cenijo v sodobni baltski glasbi, je mehak in privlačen z nekaj zrnci soli.

A občinstvo je imelo priložnost spoznati tudi drugo plat Vejla Tormisa, skladatelja sodobne poezije v dveh pesmih Ernsta Enna, pisatelja, ki sta ga zaznamovala tako budizem kot krščanska mistika. V teh delih je bil glasbeni jezik bistveno svobodnejši in zanimivejši, čeprav so tudi te pesmi zaznamovale tonalne harmonije.

Ni šlo le za Tormisovo glasbo, ki je bila na sporedu. Dve deli Francisa Poulenca za moški zbor sta bili odlično izvedeni, prav tako Ave Maria Sergeja Rahmaninova iz njegovih Večernic.

Poleg tega štiri himne iz uglasbitev Rigvede Gustava Holsta, svetih besedil hinduizma. Za mene in verjetno za večino drugih je znana Holstova napihnjena in precej nezanimiva orkestrska suita Planeti, a v teh skladbah za harfo in ženski zbor pokaže drugo plat, z vznemirljivimi harmonijami in izvirnostjo v ritmu. DR vokalensemblet je zbor, ki se s svojim prvim dirigentom Stephenom Laytonom približa absolutni popolnosti: lepa, gosta zvočnost, mojstrska dinamika in brezhibna natančnost.

Čeprav smo bili v občinstvu nagrajeni z dodatkom, je gotovo bilo več takih kot jaz, ki so si želeli še več ….

Lars-Erik Larsson