Handel: Joshua

Kljub dejstvu, da Händlov oratorij, pa naj bo še tako slaven, ponuja omejene možnosti za uprizoritev, je ta produkcija Joshue v režiji Charlesa Edwardsa večinoma uspešna vaja v umetnosti mogočega. Veličastni zbor Opera North Chorus se lahko obsežno razkaže, slečena scena z vpogledi v zaodrje je uporabljena učinkovito, odličen orkester tesno vodi Stephen Layton, med solisti pa ni šibkih členov.

Kot je običajno pri družbi, ki dobro preživi v svetu, kjer je drzno tveganje običajno, ima posodobitev znake plus in minus: tokrat so antični Izraelci trdno enačeni z ustanovitelji države Izrael leta 1948. Program vsebuje časovnico, ki nas pelje od Balfourjeve deklaracije iz leta 1917 do libanonskega spopada leta 2006, in nekaj zgodovinskih črno-belih fotografij znanega izraelskega fotografa Rudija Weissensteina, od katerih je nekaj uporabljenih kot zadnje projekcije. Na prvi pogled se zdi povezati antične in moderne Jude očitno preprosta stvar, a prinaša konotacije, ki morda niso vse povsem premišljene. V Händlovem času je bila skrinja zaveze nekakšen legendarni simbol britanske ustave, ki je temeljila na zakonih, ki so zagotavljali svobodo in lastninske pravice za cel narod. V Joshui je bila politična metafora, predmet številnih političnih razprav v času vojaške negotovosti, ko so katoliški „tirani“ ogrožali britanski protestantizem. Zgled Izraelcev naj bi bil navdih, a celo v tistih časih so Božjo zapoved, naj vdrejo v kanaansko deželo in neusmiljeno uničijo njene prebivalce, pogosto navajali kot grozljiv primer pokvarjenosti Stare zaveze. Če se torej vlečejo analogije med takrat in zdaj, in Kanaanci postanejo Palestinci (ki jih program ne omenja), je mogoče videti plasti dodatnega pomena. Morda je to namen.

Hvala Bogu za ljubezensko zgodbo! Stransko dogajanje odlično zastopata sopranistka Fflur Wyn kot Achsah in kontratenorist Jake Arditti kot Othniel. Očarljiva Wyn je popolna mlada ljubimka (kar je dokazala tudi v nedavni produkciji La Clemenza di Tito), ki zna zveneti hkrati močno in nežno. Njen topel, jasen glas in lahkotnost, s katero doseže visoke tone, v kombinaciji z nekakšno folklorno kakovostjo, jo naredita idealno spremljevalko za Arditija, ki ga je treba označiti kot vznemirljivo novo silo. Močno projicira in bo v prihodnosti verjetno zelo iskan. Izstopa prizor, v katerem se onadva zleknita po tleh in drug drugemu podajata cigareto s travo (spliff), tik preden ju zmoti njen oče Caleb; in Wynina izvedba „Hark, ’tis the linnet“, s spremljajočimi ptičjimi klici flavte in violine v prvem dejanju, je izvrstna. To je izvabilo val aplavza občinstva, ki se je občasno zdelo nekoliko nepripravljeno pokazati svojo hvaležnost.

Caleb Henryja Waddingtona z bogatim in širokim basbaritonom v zgodnjih prizorih prevladuje na račun Joshue tenorista Daniela Normana, ki naj bi bil vodja, a oba imata dovolj potrebne karizme. Waddington več kot upraviči arijo „O first in wisdom“. Do zadnjega dejanja si je Norman zagotovo prislužil svoj prikaz v ogromnem fotografskem portretu. Treble Glyn Webster, v rdeči cerkveni sutani, se na kratko, a učinkovito pojavi kot angel in nosi meč, visok kot on sam, ko izreče srhljivo sporočilo, da mora biti Jeriho uničen.

Zbor se sprva pojavi kot skupina preživelih holokavsta s kovčki, rešenih z vlaka v Auschwitz, z rumenimi zvezdami, ki označujejo suženjstvo in sužnost, in kmalu „Ye sons of Israel“ postavi ton za cel oratorij, vse sekcije so močne, le za malenkost preveč tremola pri sopranih. Ne prepričajo me izdana orožja – celoten komplet enakih jurišnih pušk, ki se zdijo nekoliko preveč moderne, oprijete z odločnostjo, ki bi morda prinesla polno oceno od severnokorejskega vodstva, a so preveč uporabljene. Kljub temu je prizor, v katerem dobro izurjeni in dobro oboroženi zbor poje, medtem ko Joshua lebdi nad njim na vrhu lestve, zelo nepozaben, celo srhljiv. Še vedno poskušam ugotoviti, zakaj so v nekaterih prizorih (na primer ob praznovanju pashe) uporabljene partiture. Morda spoštljiv namig na koncertne izvedbe.

Predvidljivo najbolj ganljiv je „See the conqu’ring hero comes“, ki ga je Händel ponovno uporabil v Judas Maccabaeus. Pri tem je sodeloval impresivni otroški zbor Opera North Children’s Chorus, ki ga vodi Justin Doyle.

Poglej podrobnosti koncerta