Handel: Joshua

Starozavezna Knjiga Jozue, ki ji ne manjka akcije, opisuje vstop Izraelcev v obljubljeno deželo, uničenje Jerihe, več pokolov in zaustavitev časa, medtem ko sonce in luna mirujeta, da se je mogoče sovražniku maščevati pri dnevni svetlobi. (Očitno Nasa, ki ni uspela potrditi ustrezno časovno umeščenega mrka v pozni bronasti dobi, nima kategorije za razlago božjega posega.)

Handel natrpa vse te mitske razburljivosti ter dodano ljubezensko zgodbo v oratorij, okronan z osupljivimi zbori, ki jih je Opera North prejšnji teden veličastno podala v svoji preprosti, poceni novi uprizoritvi. Skladateljevo občinstvo v Covent Gardenu v Londonu leta 1748 bi Jozueta videlo kot metaforo - neverjetno, a resnično - za protestantsko Britanijo: izvoljeno ljudstvo, ki odbija plenilske Evropejce in ima svojo posvečeno ustavo, ki se ne razlikuje preveč od tablic, ki jih je Bog izročil Mojzesu in jih shranil v skrinji zaveze.

V Leedsu je bila ta skrinja nekakšna predelana omara na kolesih s stolom, privezanim na vrhu. To je ali pa ni standardni slog skrinje. A Charles Edwards, režiser ter oblikovalec scene in osvetlitve, nam je dal dodaten element za premislek. Posodobil jo je v obdobje ustanovitve sodobnega Izraela, dve stoletji po tem, ko je Handel napisal glasbo. Uvodni prizor je tako pokazal znano vrsto utrujenih postav, ki nosijo obrabljene kovčke in nekaj svojih stvari, ko po 40 letih v puščavi končno dosežejo Kanaan in v zboru zahvalijo Boga.

Mi v občinstvu smo imeli druge razloge za hvaležnost. Prisotnost vsemogočnega med handlovci in zborovskimi vodji, Stephena Laytona, v orkestrski jami je zagotovila vznemirljive, dobro izdelane izvedbe skladb Ye Sons of Israel, Glory to God in najbolj znane See, the Conqu'ring Hero Comes!, ki jo je Handel znova uporabil v Judas Maccabaeus. Daniel Norman v naslovni vlogi je imel dobro odrsko prisotnost, a morda prelahek glas, da bi bil prepričljiv vodja Izraelcev.

Kot Caleb, zmagoslavni vojaški poveljnik, ki ve, da njegove moči pojemajo, je Henry Waddington podal prepričljiv, subtilen portret. Nadarjena Fflur Wyn je kot njegova hči Achsah, katere ljubke arije vključujejo domiselno As Cheers the Sun, imela svež glas in bila ganljiva. Prav tako Jake Arditti, kontratenorist čistega tona, vzhajajoča zvezda, kot njen ljubimec Othniel. Člani otroškega zbora Opera North in Glyn Webster kot angel zborovski deček so dodali mladostno gorečnost. Vsaka beseda angleškega libreta je bila slišna.

Odrska podoba je temeljila na delu Rudija Weissensteina (1910-1992), češkega fotografa, ki se je leta 1936 izselil v Palestino. Črno-bele fotografije so bile projicirane v ogromni, zrnati velikosti na prenosna platna. Vidno je bilo tudi samo ogrodje odra gledališča Grand: zadnja vrata, odrski strop, oprema. Ob upoštevanju trenutnih tesnih proračunov - Opera North se sooča z rezom v višini 1,6 milijona funtov - se je ta rešitev dobro obnesla.

S spretno osvetlitvijo je Edwards uspel namigniti tudi na vizualna razpoloženja Rembrandtove biblijske slike ali akvarela Davida Robertsa. Kostumi Gabrielle Dalton so ujeli tisto značilno mešanico tega obdobja: cvetličnih bluz, neprikupnih gležnjarskih nogavic in, celo za ženske, kaki barve z orožjem. Vrsta verskih pripomočkov - molitveni šal, jarmulka - je delo naredila preveč dobesedno, a ta neposredna primerjava je bila namerna in je poudarila čudno nelagodje tega oratorija, v katerem se spopadata vera in maščevanje.

Orkester z zmanjšanimi godali ter komornimi orglami, čembalom in continuo violončelom (Sally Pendlebury) je bil v hitri glasbi iskriv in v počasni zgovoren - zlasti v čudežu sonca in lune v II. dejanju, kjer je Handlova glasba najbolj eterična. Opera North, ki je v torek objavila svojo novo sezono, zdaj gleda naprej proti festivalu Brittna, z Albert Herring pozneje ta mesec in novim Death in Venice jeseni. Prihajajoče nove produkcije vključujejo Verdijevega Macbetha in Puccinijevo La Fanciulla del West. Ta družba ve, kam se usmeriti, cilja visoko, a pametno ostaja pri tleh.

Fiona Maddocks

See concert details