Germany Tour

The Choir of Trinity College Cambridge je navdušil

Ko so po koncertu Sirju Johnu Tavenerju podelili nagrado za evropsko cerkveno glasbo, je bilo pri nekaterih članih Choir of Trinity College Cambridge opaziti določene znake izčrpanosti, celo solze, ki so lahko izvirale tudi iz ganjenosti ob slovesnem trenutku; kot obiskovalec koncerta pa si bil skoraj vesel tega, saj si zdaj imel dokaz, da so ti 32 mladi pevke in pevci vendarle ljudje iz mesa in krvi – tako nadzemsko je bilo, kar so v četrtek zvečer ponudili v cerkvi sv. Avguština.

Prej je ta zbor pod vodstvom Stephena Laytona dobri dve uri (po občutku morda 30 minut) v cerkveni prostor čaral glasbo najvišje ravni.

Stali so na zborovskih stopnicah v razmeroma velikem razmaku drug od drugega, med petjem praktično negibni, tudi pri najizrazitejših mestih fortissimo mladim ni bilo videti nobenega napora. V obrazih je bilo videti veselje do muziciranja, spoštovanje do del, ki so bila tu interpretirana na idealnotipski način, in skrajno zbranost.
Vsak in vsaka se je zdela, da poje zase, pri tem vase, a tudi poslušajoč druge: tako so se združili v en sam umetniški organizem, katerega funkcije je Stephen Layton večinoma priklical z zelo mirno, zbrano gesto (z rdečim svinčnikom namesto dirigentske palice!); le njegova telesna napetost je izdajala njegovo prisotnost – in ko je kdaj segel po veliki gesti, se je zdelo, da cerkev drhti.
Neverjetno, da lahko 32-članski zbor razvije tako dinamičen razpon, na primer pri sklepnem »Alleluja« iz »Song for Athene« Johna Taverna ali v »Exultate Deo« Francisa Poulenca. Pri tem je zbor kot samoumevno celoten koncert pel na pamet, čeprav je bilo treba prikazati štiri različne jezike (angleščina, latinščina, nemščina in »cerkvena slovanščina« pri »Bogoroditse Djevo« Arva Pärta).
Izvedena dela so nastala v renesansi, baroku in 20. stoletju: Fascinantno, kako popolnoma so se zborovska glasba iz teh od sebe oddaljenih obdobij v interpretaciji univerzitetnega zbora ujemala, in tudi jasno se je pokazalo, da se skladatelji, kot so Francis Poulenc ali Benjamin Britten, in tudi John Tavener, zavedajo svojih korenin. Kot primer naj navedemo »Funeral Ikos« Johna Taverna, v katerem so se psalmodirajoči unison, gregorijanski zvoki, korale podobne fraze s krhkimi arhaičnimi intervali in disonancami povsem samoumevno zlili – eklekticizem v najboljši obliki. To je glasbeni credo Sira Johna: glasba je medkulturna in medverska (in prav tako med različnimi obdobji!), v njej se razodeva sveto v človeku. »Music must have a sacred quality«, je rekel Sir John v pogovoru z umetniki, in »Kar ni mogoče peti, ni vredno napisati.«
Ali pogosto sliši svoja dela tako popolno zapeta? Kakovosti Choir of Trinity College tudi z dolgo tradicijo (korenine segajo v 14. stoletje!) ni lahko razložiti; navsezadnje mora biti v zasedbi naravno velika fluktuacija. Železna disciplina in visoka glasbenost morata biti prisotni pri vsakem posameznem članu zbora, zraven mora priti najbolj pedantno delo na vajah, sicer te neverjetne natančnosti ne bi bilo mogoče doseči: vstopi kot iz ust enega človeka; kristalno jasen sopran z najintenzivnejšo žarkostjo (včasih celo raje »steklorezen« kot v »I hear a voice from heaven« Herberta Howellsa); enakovreden, intenziven alt (okrepljen z dvema ali tremi kontratenoristi); tenorji, ki nimajo nobenih težav z najvišjimi legami; temeljni basi, ki očitno ne potrebujejo dihati: v »Song for Athene« Johna Taverna so minutami držali izjemno globok »orgelski pedal« (veliki E ali celo Es?), ne da bi bilo tudi ob natančnem poslušanju mogoče opaziti dihanje. In pri tem mladi pevci niso opustili niti milimetra svoje intonacije. Ta absolutna intonacijska zanesljivost je sploh ena najbolj impresivnih značilnosti tega ansambla, zlasti ker je bil največji del koncerta odpet a cappella.
Šele pri sklepnem »Rejoice in the lamb« Benjamina Brittna se je v pomembni zvokoslikarski vlogi pridružil pozitiv, ki ga je igral Jeremy Cole; spremljal je tudi osemglasni Bachov motet »Lobet den Herrn«, ki je z dih jemajočim tempom, že skoraj pretirano virtuozno, drvel skozi cerkev sv. Avguština.
Majhen odmor je zboru priskrbela organistka Eleanor Kornas, ki je Bachovo Sinfonio h kantati št. 29 prav tako podala slovesno zgoščeno in strogo ritmizirano.
Mesta v cerkvi sv. Avguština so bila seveda razprodana in vsak, ki ni dobil vstopnice, je zamudil duhovno doživetje, glasbeni dogodek prvega reda. Med obiskovalci je bilo veliko zborovskih pevcev, zato se je v odmoru in po koncertu pogosteje slišalo vprašanje: »Ali je treba biti ljubosumen?« Odgovor je bil jasen »Ne«. Tu so doživeli (peto ali šesto) razsežnost, ki ne more biti merilo za »normalnega« zborovskega pevca.

English Translation

Festival evropske cerkvene glasbe: The Choir of Trinity College Cambridge je navdušil svoje občinstvo.

Ko so po koncertu Sirju Johnu Tavenerju podelili nagrado za evropsko cerkveno glasbo, so se med pevci Trinity College Choir videli določeni znaki izčrpanosti in celo kakšna solza. Obiskovalcu koncerta je bilo to v veliko veselje, saj je potrdilo, da je teh 32 mladih pevcev dejansko živa bitja, kar je bilo v nasprotju s skoraj nezemeljsko izvedbo, ki so jo podali v četrtek zvečer v cerkvi sv. Avguština.

Pred tem sta Stephen Layton in njegov zbor v cerkev začarala dve uri (ki sta se dejansko zdeli le 30 minut) glasbe najvišje ravni.

Stali so, skoraj negibni in razmeroma narazen, na odru in tudi najizrazitejši odlomki fortissimo so se zdeli odpeti brez napora.

Veselje do muziciranja je bilo očitno, pokazalo je globoko spoštovanje do skladb, ki so bile izvedene do popolnosti z največjo zbranostjo.

Vsak se je zdel, da poje zase, skoraj introvertirano, a vedno natančno poslušajoč druge. Stephen Layton je ta umetniški organizem priklical z zelo mirnimi in zbranimi gestami (z rdečim svinčnikom namesto palice!) in le rahla dejanja so izdajala njegovo prisotnost. A kadar je gestikuliral najbolj, se je zdelo, da cerkev drhti.

Neverjetno, da lahko zbor s 32 pevci doseže tako širok razpon dinamične raznolikosti, kot smo ga slišali v sklepnem »Alleluja« iz »Song for Athene« Johna Taverna ali v »Exultate Deo« Francisa Poulenca. Kljub raznolikosti jezikov (angleščina, latinščina, nemščina in ruščina) je zbor celoten program pel na pamet, kot da bi bilo to najbolj naravna stvar na svetu.

Omenjene skladbe so zajemale renesanso, barok in 20. stoletje in bilo je fascinantno videti, kako je univerzitetni zbor te velike zgodovinske vrzeli brezšivno interpretiral, kar prav tako priča o zavedanju skladateljev, kot so Francis Poulenc, Benjamin Britten in John Tavener, o lastnih glasbenih koreninah. Idealen primer za to je »Funeral Ikos« Johna Taverna, kjer so napevani unisono odlomki, gregorijanski koral in korale navdahnjene fraze naravno prepleteni z hladnimi disonancami – eklekticizem v najboljši obliki. To povzema glasbeni credo Sira Johna Taverna: glasba je medkulturna in medverska (in lahko združuje številna različna obdobja), razkriva božanski vidik človeškega obstoja. »Music must have a sacred quality«, je rekel Sir John v intervjuju in »kar ni mogoče peti, ni vredno napisati«.

Ali pogosto dobi priložnost slišati svoja dela izvedena tako popolno?

Kakovost Choir of Trinity College ostaja težko razložljiva, tudi če se lahko ozrejo na dolgo tradicijo (njeni temelji segajo v 14. stoletje!). Navsezadnje je sestava zbora nenehno v gibanju. Stroga disciplina in izjemna glasbenost morata biti lastni vsakemu članu zbora, skupaj z natančnim vajenjem, kar jim omogoča doseči tako neverjetno natančnost. Vstopi, ki se zdijo odpeti z enim glasom, kristalno jasni soprani najintenzivnejše žarkosti (včasih celo »steklorezni« kot v »I heard a voice from heaven« Herberta Howellsa), enako zmožni in intenzivni alti (okrepljeni z dvema ali tremi kontratenoristi), tenorji, ki so brez napora lebdeli celo v najvišjih tesiturah; globoki in trdni basi, ki očitno ne potrebujejo dihati: v »Song for Athene« Johna Taverna so izjemno globok »pedalni ton« (nizki E ali celo Es?) držali v neprekinjenem toku, ne da bi kdaj izdali potrebo po dihu.

Povrh tega se intonacija mladih pevcev ni zamajala niti za najmanjšo mero. Popolna intonacija je bila vsekakor najimpresivnejša značilnost tega ansambla, zlasti ker je bil večji del koncerta odpet a cappella.

Le pri sklepnem »Rejoice in the Lamb« Benjamina Brittna je komorne orgle, ki jih je igral Jeremy Cole, so prispevale pomembno onomatopoetsko spremljavo. Spremljal je tudi osemglasni Bachov motet »Lobet den Herrn«, ki je z dih jemajočim, skoraj pretirano virtuoznim tempom švignil skozi cerkev sv. Avguština.

Organistka Eleanor Kornas je zboru omogočila kratek odmor z igranjem Bachove Sinfonije iz kantate št. 29, prav tako slovesne in ritmično trdne.

Cerkev sv. Avguština je bila očitno razprodana in vsak, ki ni uspel dobiti vstopnice, je zamudil duhovno izkušnjo in glasbeni dogodek najvišje ravni. Med občinstvom je bilo veliko zborovskih pevcev in zato je bilo med odmorom in po koncertu pogosto slišati vprašanje: »Ali smo upravičeni biti ljubosumni nanje?« Odgovor na to vprašanje je jasen »ne«. Tu so doživeli (peto ali šesto) razsežnost, ki očitno presega merilo vsakega »običajnega« pevca.

See concert details