Germany Tour

Nežno in ljubko kot petje angelov

Zbor „Trinity College Choir“ iz angleškega Cambridgea je gostoval v frankfurtski Kaiserdom.

Cambridge in njegove visoke šole imajo od nekdaj dober sloves, ki se zdi, da se prenaša tudi na vokalne ansamble srednjeangleškega mesta. Zbor „Trinity College Choir“ je ob gostovanju na frankfurtskih stolnih koncertih v vsakem primeru dokazal, da je doma v številnih slogih.

Sodobnikom, kot sta Arvo Pärt ali John Tavener, so sledili zgodnjebarokni predstavniki, kot sta Robert Parsons ali Thomas Tallis, nato pa se je nadaljevalo z zborovskimi deli mlajše generacije, kot sta Eriks Esenvalds ali Peter Bannister. Izkušeni zborovodja Stephen Layton je vse to povezal v umetniško-glasbeno enoto in poskrbel za skoraj popolno zlitost zvoka.

Zelo romantično-virtuozno navdahnjena orgelska priredba Bachove Sinfonie iz kantate „Wir danken dir, Gott“ Jeana Guilloua (orgle: Jeremy Cole) je ponudila pestrost, zboru pa oddih. Kot osrednje delo večera je bilo namreč po izrazito podanem „Exultate Deo“ Francisa Poulenca na koncu treba še premagati Requiem francoskega romantika in orgelskega virtuoza Mauricea Duruflèja. Ne lahka naloga, saj je treba močne kontraste uravnotežiti, čeprav v tej mrtvaški maši ni „Dies irae“. V sklepnem „In Paradisum“ se je zdelo, da človek iz mnogih pevskih grl sliši angelske glasove, tako nežno in ljubko je vse to zvenelo. Po dobri uri in pol so ljudje navdušeni odšli domov.

English translation

Nežno in ljubko kot glasovi angelov

Zbor Trinity College v Cambridgeu poje v frankfurtskem „Kaiserdom“

Cambridge in njegovi kolegiji tradicionalno slovijo po lepem zvoku, ki se zdi, da se preliva tudi na različne glasbene ansamble tega mesta v srednji Angliji. Gostovanje zbora Trinity College v seriji frankfurtskih stolnih koncertov je dokazalo, da je zbor doma v številnih različnih slogih.

Po sodobnih skladateljih, kot sta Arvo Pärt ali John Tavener, je zbor izvedel glasbo iz zgodnjega baroka Roberta Parsonsa in Thomasa Tallisa, nato pa nadaljeval s skladbami mlajše generacije, kot sta Eriks Esenvalds in Peter Bannister. Izkušeni dirigent Stephen Layton je različne skladbe povezal v umetniško celoto in dosegel skoraj popolno zlitost.

Zelo romantično-virtuozno navdihnjena orgelska interpretacija Bachove Sinfonie iz kantate „Wir danken dir, Gott“ Jeana Guilloua (orgle: Jeremy Cole) je ponudila dobrodošlo popestritev in zboru omogočila počitek. Osrednje delo večera je namreč šele sledilo. Po izraziti izvedbi „Exultate Deo“ Francisa Poulenca je moral zbor še obvladati Requiem francoskega romantika in orgelskega virtuoza Mauricea Duruflèja. Čeprav ta maša ne vsebuje „Dies Irae“, intenzivni kontrasti zahtevajo odlično ravnovesje. Nežen in ljubek zvok sklepnega „In Paradisum“ je dajal vtis, da pojejo sami angeli. Po več kot uri in pol je poslušalec zapustil katedralo, silno navdušen.

See concert details